Kolega Verč nas je na prvi vaji za Tartuffa v imenu vodstva gledališča najprej pozdravil, potem pa kar obsedel. Nato so v bralno sobo pripeljali še vsaj ducat slušateljev gledališke šole - Art studia, češ, da bi radi enkrat videli, kako se vse skupaj začne. Da so že doživeli glavne vaje, pa generalke, ampak, da jih zdaj zanima takole, kako je to, čisto na začetku … In prijazno vprašali, če nimam nič proti, če bi prisostvovali prvi vaji. Kako češ neprijazno odgovoriti na prijazno vprašanje ;-)

Po tem pa mi na koncu vaje Verč reče, da naj nekaj od tega, kar sem govoril, napišem za (v) gledališki list.

Kaj pa vem, kaj sem govoril!? Imel sem vendar tremo. Čeprav sem skoraj z vsemi igralci že delal, kar pomeni, da se že »malo poznamo«, sta tu Šturbejev Brane in Cimpričev Luka. Braneta seveda že dolgo gledam zmeraj odličnega na različnih odrih, prvi spomin mi seže tja, do mariborskega, Magellijevega Vojčka… Luka sem spoznal pred nekaj leti prav v Trstu, ko je bil še igralec v Celju; in Luka mi je že kar takoj uvodoma lepo povedal, da ne bi rad, da bi bilo vse skupaj »kar nekaj, približno« …

Tole, s prvo vajo, je že itak najbolj podobno temu, kakor da bi sodelavcem spodnje gate kazal, potem pa še slušatelji šole in ta njihova želja, da bi videli, kako se vse skupaj začne … Kaj pa če se user…em v hlače?!

Seveda je to, da sem imel tremo, malo za lase privlečeno. Tako kot Molierov konec igre o Tartuffu. :) Kajti z Univerze v Mariboru, kjer občasno predavam, sem že navajen, da me poslušajo in gledajo … in si svoje mislijo.

In prav to, »si svoje mislijo« bo ena od tem našega druženja! Kaj si mislijo o tej igri, teh likih, teh vlogah igralci? Kaj si mislijo igralci o tem, o čemer si mislim jaz, režiser? Igra je namreč že 350 let takšna, kot je. In o njej je bilo že toliko napisanega. Prebral sem nekaj od tega, ne prav malo, a navdušilo, spodbudilo, navdihnilo me je takisto malo. Kaj naj jim torej pripovedujem, igralcem, kaj vse sem prebral, kako sem načitan in pameten? Naj se s tujim perjem in lastno pridnostjo hvalim? Ne, ne bom.

Tako jim torej povem mojo »delovno hipotezo«: Poglejmo, kaj piše v tekstu, poglejmo, kaj si o tem mislimo, vi - igralci, jaz – režiser in bog ve, kam nas bo to za/neslo. Kdo ve, ali bo iz posameznikov, individualistov nastal »naš« Tartuffe, ali bomo iz »jaz« in »ti« nastali »mi«, z našim videnjem, čutenjem, raz/umevanjem Tartuffa? Predvsem pa, ali bodo »oni« - gledalci vstopili v naš odrski svet? Bodo lahko vstopili? Bodo želeli vstopiti? Bodo sprejeli povabilo »na ples«? Ali nam bodo dali »košarico«?

Tako nekako se je začelo. Približno o tem sem govoril na prvi vaji. Zdaj, ko tole pišem, je dobra polovica vaj za nami. Oziroma še pol pred nami. Kolega Verča smo povabili v ekipo in zaigral bo v vlogi Loyala, v uprizoritev bomo vključili tudi Natali, slušateljico Studia Art. Zdi se mi, da so se igralci sprijaznili z mojimi gatami; so, kakršne pač so, četudi demode … Ampak tudi svoje so že malo pokazali. Zdaj postaja zanimivo! Delo me začenja radostiti. Služba postaja služenje. Ne le eurov ;-)

12. decembra 2011