Slišim, da je kriza. Tako piše v časopisih, tako pravijo po televiziji in včasih še samega sebe zaslišim: “O stari, kakšna kriza ...”. Eni pravijo, da moramo v nulo analizirati razloge, da bomo prišli do rešitev, drugi, da je vsega kriva Amerika, tretji …
Jaz ne vem, kako je s tem. Meni se kriza kaže vselej v tem, ko ali če v gledališču vedno pogosteje naletim na brezvoljnost, apatičnost, utrujenost, izpraznjenost, zgolj prestajanje službe, tone ubite ustvarjalnosti in tone brezdušnosti. Kot bi se vse izpelo in potrošilo še pred začetkom. Kot bi energija odtekala skozi napačne kanale, kot bi se inspiracija in intuicija razblinjali v nič ...
Sedim tako torej na svojem zelenem hribu na Ptuju in mulim travo. Zakaj, zakaj, zakaj ??? ... Vztrajati, ustvarjati, nekaj pripovedovati, včasih učiti, predavati, režirati, arhivirati in se spominjati, digitalizirati ...
In tako sem pred letom dni, 15. aprila 2008, definiral svoj novi zato: Novi ZATO., saj sem vendar že nekaj časa letel na krilih adrenalina, entuziazma, zamaknjenosti, predanosti in smisla s skupino ljudi, ki so se zbirali okoli portala www.sigledal.org. V tej neformalni skupnosti, katere del sem bil in ki sem ji pripadal z vsem srcem, sem intenzivno doživljal preizpraševanje smisla in spet preizpraševanje smisla, strogo in nepopustljivo ločevanje plev od zrnja, brezkompromisno opuščanje balasta, ker si preprosto nismo mogli privoščiti, da bi kaj težkega nosili s seboj; ustavljalo bi nas in nas vleklo k tlom. Nismo imeli oblikovalca, nismo naštudirali spletnih marketinških strategij, kljub temu pa je obisk na naši strani iz dneva v dan rasel (in rase še zmeraj). Imeli smo samo vprašanje: kaj je tisto bistveno, temeljno ... in potem glede na odgovor, ki se je zdel dovolj preprost, da je bil tudi verjeten, snovali razvoj portala naprej.
Moj Novi ZATO. je torej vznikal iz ljudi, ki so bili iste krvne skupine kot jaz, ki so bili nagnjeni k fokusu na bistveno, ki so imeli neke svoje notranje motorčke, ki jih mnogokrat nisem razumel, toda bolj ko sem jim prisluškoval, jasneje sem slišal tudi svojega ...
To, da se sprašujemo po bistvenem, se mi zdi bistveno. Tudi po bistvenem v gledališču. Meni sta v gledališču še vedno bistvena igralec in gledalec. Prosto po Samu M. Strelcu in najbrž še po kom. Sicer debato o bistvu gledališča z veseljem prepuščam dramaturgom in teatrologom, ki se v tej točki do sedaj med seboj še niso zedinili oziroma so se zedinili do te mere, da so ugotovili, da je bistvo gledališča izmuzljivo ...
Igralec, ki mu je do igranja in gledalec, ki mu je do gledanja ... nikoli več v življenju ne želim delat z nekom, ki mu ni do tega, da bi delal. Ne želim delat z igralcem, ki mu ni do tega, da bi igral. Čeprav po pravici povedano, mislim, še vedno mislim, da takih ni veliko. Kadar jim ni, jim ni zaradi tega, ker so ranjeni, ker so kot zlorabljeni otroci. Režiserji pridemo, se izprašimo na njih in odidemo naprej. Vsaka dva meseca nova poetika, nova vera. Samo njihova razpoložljivost naj bi bila konstanta. Jasno, da tako, na tak način, mnogim ni ...
Se mi zdi, da smo v tem letu dni, od kar obstaja Novi ZATO., naredili nekaj lepih predstav. V času študija doživeli nekaj lepih druženj. Kolikor sem zmogel in znal sem igralce skušal spodbujati, naj poskusijo stopiti korak dlje, tvegati več. Toliko lepih trenutkov oživi v meni, ko pomislim na Gojca in na Vurberk, na moje drage igralce iz Trsta, na Virovitico, na Frana Žižka, ki smo mu v spomin ob parlamentarnih volitvah na Ptuju ušpičili Za narodov blagor ...
Ob prvi obletnici Novega ZATO. smo se danes v Slovenskem gledališkem muzeju dobili, da skupaj proslavimo tudi javno spletno objavo stoletnega gledališkega repertoarja. Moja ljuba Natalija in Igor sta prepisala ... več kot 10.000 naslovov uprizoritev, zasedb, vnesla okoli 11.000 imen ustvarjalcev. To se mi zdi velikanski dosežek. Ne samo zaradi količine opravljenega dela, ampak predvsem zaradi odnosa. Včasih sem posedal ob niju, ko sta tipkala in vnašala in popravljala in prepisovala in dopisovala in ... in se čudil tej vročični vnemi dveh, ki z gledališčem v svojem življenju do sedaj pravzaprav nista imela nič. Ampak sta “padla noter” in naredila stokrat skrbneje in stokrat bolj zavzeto, kot bi to morala po svoji “službeni dolžnosti.”Zato se, ko piham to prvo svečko, želim zahvaliti njuni želji. Ker se je znova izkazalo, da je edina stvar, ki nekaj šteje, človek in njegova strast, radovednost, trma in pripravljnost.
Želim, da bi vsem nam, ki bomo ob tej križanki zajadrali tudi po spletnem repertoarju, v tem spomladanskem času prazničnih dni - žena in mamic, mučenikov, gledališča, lutk, osvobodilne fronte, delavcev in mladosti - vsak dan zacvetel tudi kakšen tehten, žmohten in sploh pravi novi zato.