Charles Perrault: Pepelka
- Režija: Aleksej Leljavski
- Scenografija: Aleksander Vahramejev
- Glasba: Jegor Zabelov
- Igrata: Vanja Plut in Saša Tabaković
Lutkovna predstava za otroke, starejše od pet let.
Produkcija: Mini teater.
Datum ogleda predstave: 18. julij 2010, v okviru festivala Mini poletje.
Na polovici letošnjega festivala Mini poletje, ki ga letos že dvanajstič izvaja Mini teater, se je to nedeljo odvila še ena v nizu otroških predstav, in sicer na oder prenešena pravljica Pepelka.
Kot je zapisano v programu Mini teatra, je bila Pepelka proglašena za najbolj priljubljeno pravljico, čeprav je stara že skoraj tristo let. S šušljanjem o prihajajočih dogodkih med predstavo so tudi mini obiskovalci dokazali, da pravljico dodobra poznajo.
Pepelka je sicer ljudska zgodba, ki jo je avtorsko prvi obudil Charles Perrault. Tudi tokratna uprizoritev je bila ustvarjena po njegovi verziji, čeprav je bila nekoliko okrnjena. Njegovo glavno sporočilo, da lepota brez dobrote ni nič vredna, je bilo zabrisano; težišče je bilo prestavljeno na Pepelkino notranjost in samopodobo, ki je šele na koncu zares visoka. Krutost njenih sester je bila omiljena, o Pepelkini dobroti in odpuščanju pa za razliko od Perraulta ni bilo kaj dosti govora.
Predstava je bila na pol brana in na pol igrana s pomočjo kartonastih lutk in žive Pepelke. Saša Tabaković je s harmoniko dajal glasbeno podlago, ki je bila ključna za ustvarjanje atmosfere, prav tako je z glasbo nazorno prikazal določene elemente, na primer bitje ure opolnoči. Imel je tudi vlogo nekakšnega pripovedovalca, ki je zgodbo s pomočjo branja vodil naprej.
Vanja Plut je kot edini »oživljen« lik nastopila v vlogi Pepelke, animirala pa je tudi ostale lutke (mačeho, sestri, princa itd.). V bistvu je bila vloga Pepelke dvojna oz. celo trojna – nastopila je živa Pepelka (Vanja Plut), poleg nje pa še kartonasti lutki Pepelke (navadna in svečano oblečena); vse tri so bile na koncu hkrati prisotne na odru. Ta režiserjeva poteza je bila za male gledalce morda malce prezahtevna, saj med samo predstavo nekako niso vedeli, katera je »prava« Pepelka – oživljena ali kartonasta. Ker je ista oseba (Vanja Plut) poleg tega animirala več lutk, je bila ta nejasnost še večja. Dilemo je ublažila in reševala splošna seznanjenost otrok z zgodbo o Pepelki.
O pravem animiranju lutk v tokratni uprizoritvi skorajda ne moremo govoriti, saj je šlo bolj za prestavljanje lutk po prostoru, zaradi česar pa sama zgodba ni kaj preveč trpela. Poleg lutk je na velik papir na tleh Pepelka izrisovala svojo žalost, čeprav je v dnevniku pisala o tem, da je srečna. Ta element je ostal zaradi slabe razvidnosti nekoliko nejasen.
Scenografija (Aleksander Vahramejev) je bila minimalna, a docela izkoriščena. Na tla so bili postavljeni že omenjen velik bel papir, po katerem je Pepelka risala, in kartonaste lutke, ki so predstavile domače okolje Pepelke. Poleg tega je bila na odru še miza z dolgim prtom, na katerega je bila postavljena papirnata kraljeva palača. Nekatere scenografske poteze so bile še posebej izvirne. Dolg prt na mizi je na primer opravljal več funkcij; zakrival je rekvizite, bil je večerna obleka za živo Pepelko, služil je tudi kot preproga do gradu itd.
Lutke so bile preproste, oblikovane iz kartona, črno-bele in trirazsežne. Delitev na dobre in slabe je bila že na ravni lutk zelo shematična, saj so mačeha ter zlobni sestri imele dolge nosove.
Na mizi, kjer je bila postavljena kraljeva palača, so za nekaj hipov nastopile tudi miniaturne lutke, ki so predstavljale gospodo, ki se ozira za Pepelko. Le te so bile edine zares animirane, čeprav je bil njihov nastop zelo kratek.
Režiserjeva zamisel o postavitvi je bila očitno zelo velikopotezna, saj je predvidel tri različne ravni prikazovanja (prava igralca, papirnate in miniaturne lutke), ki so se med seboj prepletale, vendar so bile dramaturško slabo utemeljene. Dvomim, da bi gledalci razumeli zgodbo, če je ne bi že vnaprej dobro poznali, saj je bilo med predstavo že tako slišati nekaj zbeganih vprašanj otrok. Prav poznavanje zgodbe je bilo pravzaprav rešilni ključ predstave.
Predvsem zaradi vnaprejšnjega poznavanja zgodbe bi nam uprizoritev lahko ponudila nekaj, kar je gledalcem, čeprav mladim, še zakrito, nekaj, kar bi si zapomnili; da ta Pepelka ne bi bila samo še ena izmed mnogih že slišanih in videnih Pepelk. Tokratna najbrž ravno zaradi pretirano avtorske naravnanosti pri gledalcih ne bo dolgo ostala v spominu.
Kakorkoli, Pepelka je bila na koncu srečna, saj je dobila princa, mali gledališki navdušenci pa sladoled.