Mini teater v produkciji s Cankarjev dom, Novo kazalište Zagreb in ZeKaeM (Zagrebačko kazalište mladih).
Heiner Müller: Macbeth po Shakespearu / Macbeth After Shakespeare
- režija: Ivica Buljan
- prevod: Milan Štefe
- kostumografija: Ana Savić Gecan
- scenografija: son:DA
- glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar
- koreografija: Tanja Zgonc
- dramaturgija: Diana Koloini
- lektorica: Mateja Dermelj
- producent: Robert Waltl
- vodenje tona: Jasmina Bernjak
- vodenje luči: Franc Albrecht
Igrajo: Marko Mandić, Milena Zupančič, Polona Vetrih, Jurij Drevenšek, Jure Henigman, Jose, Stipe Kostanić, Domen Valič, Anže Zevnik.
Premiera: 30. januar 2009
Datum ogleda: 14. maj 2010
Včeraj so v Cankarjevem domu ponovno uprizorili večkrat nagrajeno uprizoritev Macbeth po Shakespearu v režiji Ivice Buljana. Simbolično polna predstava niha med grozljivostjo in po drugi strani občasno komiko. Ko eden izmed igralcev poroča o vojni in se pri tem dela, da sreba svoj čaj, se lahko nasmehnemo, potem se spet zgrozimo ob nasilnem pretepanju na odru. Na takšen spektakel mora biti gledalec preprosto pripravljen. Oder ni le v sredini Štihove dvorane, temveč vsepovsod. Začne se že s tem, da igralci sedijo med občinstvom v prvih vrstah, potem pa krožijo po celi dvorani, skačejo po sedežih in včasih preprosto popolnoma zapustijo dvorano - skozi glavna vrata v dvorano. Absolutni, samonanašalni in zaprt svet drame tokrat vase sprejme svoje občinstvo in s tem, ko slednje postane del igre, se v obiskovalčevem dojemanju uprizoritve nekaj korenito spremeni: vsa igra je zdaj del naše resničnosti.
Uprizoritev ponuja močno doživetje in še več refleksije, slednjo predvsem zaradi bogate simbolike. Pisalo, dvignjeno v zrak, in spremljano z besedami "Je to bodalo?" (Macbeth), morda asociira na sodoben način ubijanja, podpis lahko poskrbi za smrt množic. Po drugi strani skrčene pesti namesto bodal v rokah lahko dajejo vedeti, da ni orožje tisto, ki ubije, ampak človek.
Kakšna krutost človeške narave se nam kaže ob taki odrski brutalnosti! Od konotacij na politične borbe za oblast in na popolno izrabo sredstev za dosego cilja - moči, hitro preidemo na refleksijo o človeški naravi sami. O soljudeh in ne zgolj o politikih, ki jih vidimo večinoma le na televizijskih ekranih. Najpretresljiveje je prav to, da želja po moči ne obstaja le v ljudeh, ki imajo visok družben položaj ali pomemben politični status, temveč v vseh. Zato nas pretirana primitivnost moških, ki se mišičasti in prepolni hormonov obnašajo kot horda intelektualno nerazvitih osebkov, popolnoma pretrese. Želja po moči, prignana do skrajnosti in prikazana tako pretirano, se nam zdaj izriše kot imamenten del človeškosti.
Od prvega najpretresljivejšega umora se poboji kar vrstijo, želje po moči rastejo v vseh. In čeprav je moška energija tista, ki prevladuje na odru - brutalna, neusmiljena, nagonska, aktivna - si tudi žena Macbetha (Milena Zupančič) odkrito želi oblasti in moči, samouveljavitve, le da ona do nje poseže drugače: preko Macbetha. Tudi ženska se tako pokaže v svoji čisto primitivni luči, saj ne ubije oz. ne deluje sama. Res je, da zamaže hlapca umrlega kralja s krvjo, toda sicer se zanaša na Macbetha in s poroko z njim pridobi moč. V dveh urah uprizoritve se nam človek tako izriše kot popolnoma izprijen in to preseže celo grozo ob pogledu na igralce, ki se mečejo po tleh in udarjajo s telesi sem in tja. Da pa je gnus še močnejši, cela dvorana zaudarja po potu, mesu in žganju.
Krona, narejena iz rjavega samolepilnega traku, vso oblast sicer popolnoma osmeši in jo postavi na laž, toda sila, s katero se borijo zanjo, je prav pretresljivo resnična. Z neverjetno hitrostjo sledimo borbam prepotentnih moških, ki se mečejo po tleh - in skoraj tudi po publiki - z željo uveljavitve svojega ega.
Ko Macbeth (Marko Mandić) in njegova žena (Milena Zupančič) skupaj s podaniki plešeta na odru po pridobitvi oblasti na nekakšno tehno glasbo primešano z melodijo turbo folka, si gledalec ne ve več, kaj občutiti: naj bo pretresen, ogrožen ali naj se začne smejati?
Predstava, ki zahteva ogromno pozornosti, daje pa s svojo simboličnostjo in zgodbo še več "kosti za glodanje" - možganom seveda.
Povezave: