Nika Jurov, SiGledal, 12. 5. 2010

Iščem nekaj, kar bi bilo podobno travi sredi tega bordela.

KRITIKA: Kdo je pravzaprav ta tujec, ki pravi "nisem čisto zares od tukaj" in so mu hotelske sobe ljubše od pravega doma? Kdo je ta posameznik brez imena in brez vidnega sogovorca, ko sanja o tem, da bi ga nehali "brcati v rit" in bi našel košček trave, kjer bi ga pustili pri miru?

foto Miha Fras / arhiv Mini Teatra

Mini Teater, Ljubljana, v produkciji z ARL Dubrovnik in Novo kazalište Zagreb.

Noč čisto na robu gozdov (La nuit juste avant les forêts)

  • Režija: Ivica Buljan
  • Igra: Robert Waltl 
  • Scenografija: Slaven Tolj
  • Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar 
  • Drama Bernard-Marie Koltèsa, prevod Suzana Koncut.

Premiera: 1. 12. 2010

Datum ogleda: 11. 5. 2010 (ponovitev in praznovanje Roberta Waltla ob prejetem priznanju Mesta Ljubljana za izjemne dosežke na področju kulturnega ustvarjanja).

 

Dež, ki pada. Noč. Noč, čisto na robu gozdov, pravi naslov. Pred nami stoji Robert Waltl v obleki s kravato, v temi ga osvetljuje le star brneč projektor z migetajočo se sliko. V ospredje pred nas iz črnine odra skočijo besede – dramski tekst Bernard-Marie Koltèsa je že sam tako močan, da je minimalnost scene odličen izbor, s tem je fokus postavljen na igralčev govor.

Moški pred nami, že skoraj čisto premočen od nenehega dežja, namreč hitro, sunkovito govori, zdi se, da ima sogovorca, tudi omenja ga, a nikjer ga ne vidimo. Pričamo zgolj simulaciji dialoga, govora v eni sapi, kot da mora govorec spraviti vse iz sebe, artikulirati namišljenemu ali nevidnemu sogovorcu to, kar se je nabiralo v njem v vseh teh dneh dežja in vetra ("Ta svinjski dež, ta svinjski veter!"). Vsake toliko časa njegov monolog pretrga divji ples, sicer pa se sploh ne ustavi in kljub polurnem monologu se ne predstavi z imenom ali kakorkoli drugače, ostane popolen neznanec.

Kdo je torej ta tujec, ki pravi "nisem čisto zares od tukaj" in so mu hotelske sobe ljubše od pravega doma? Kdo je ta posameznik brez imena in brez vidnega sogovorca, ko sanja o tem, da bi ga nehali "brcati v rit" in bi našel košček trave, kjer bi ga pustili pri miru? "Iščem nekaj, kar bi bilo podobno travi sredi tega bordela," pravi, išče sobo, četudi le za pol noči, samo da si spočije. Je naključen neznanec na ulici sredi dežja v stiski in hkrati več od tega. S svojim jezikom, ki variira od pogovornega do knjižnega tudi monolog seže tako v vsakdanjost kot v širše življenjske teme, kot so osamljenost, nerazumljenost, hrepenenje po ljubezni, iskanje samega sebe. Prav zato nam je konfuzen tujec kljub nepoznavanju njegove identitete znan - moč drame je prav v tem, ker ga lahko še danes prepoznamo v sebi ali drugih.

Človek, ki išče travo, v katero ležeš “pa čao”, morda ni toliko znak resignacije pred svetom kot upor proti zahtevam, ki letijo na posameznika iz vseh strani, proti prisilam družbenih konvencij in norm, proti drvečemu svetu, “bordelu” kot ga poimenuje Koltès. Mar ni včasih tudi zahodni človek tak, ki hiti sem in tja, v resnici pa si želi ravno to, o čemer se izpove tujec pred nami: iskreno ljubezen, poznavanje sočloveka, biti razumljen, biti član “mednarodnega sindikata” - živeti v svetu brez meja in sovraštva. Uprizoritev je mestoma sicer komična, vedno bolj pa se gledalec začne zavedati, kako globoko mu sežejo besede tega tujca, ki se v črni noči izpoveduje.

Minimalnost scene je obratno sorazmerna z njeno estetiko, črno-bel dekor pa spremlja še premišljen izbor glasbe (Mitja Vrhovnik Smrekar), ki še dodatno podkrepi Koltèsovo besedilo ob čustveno močnih trenutkih. Robert Waltl je zato požel aplavz, ki kar ni ugasnil, tokrat so ustvarjalci uprizoritve resnično postavili hommage Koltèsu (po slednjem se imenuje tudi dvorana Mini Teatra). Še dodatno je prislužil navdušen aplavz številčnega občinstva zaradi svojega dela na področju kulture, za katerega je prejel nagrado Mesta Ljubljane; po uprizoritvi sta tako sledila še praznovanje in pogostitev. Mini Teater je bil ta večer namreč nabito poln, moč je bilo opaziti tudi precej slavnih obrazov, največ iz gledališkega sveta. Vsi s(m)o se prišli pokloniti Robertu Waltlu, ki je zapustil varnost inštitucij in se posvetil uresničevanju lastnih sanj, ustanoviti gledališče. Kot je poudaril v pogovoru sam, je najpomembnejša vztrajnost – četudi igra le za peščico gledalcev, so uprizoritve na sporedu vsak mesec. Skupaj z režiserjem Ivico Buljanom ustvarjata novosti v slovenskemu gledališkemu prostoru, prinašata svežino in kvaliteto. Omenimo le izbor avtorjev in kot primer navedimo ravno Bernard-Marie Koltèsa, ki je slabše zastopan v drugih slovenskih gledališčih, ali pa uvajanje branja romanov, kar je v tujini praksa, pri nas pa neznanka.

Robert Waltl je tako po uprizoritvi praznoval svoje dosežke skupaj z obiskovalci še dolgo v noč, da pa si je nagrado resnično prislužil, priča navsezadnje že Mini Teater sam, ki s svojo kakovostjo, toplino in ličnostjo očara in osvoji vedno več gledalcev. Čestitke!

 

Povezave:

Ivica Buljan, Robert Waltl

Nika Jurov, SiGledal, 7. 6. 2010
Biti persona
Nika Jurov, SiGledal, 15. 5. 2010
Kdo bo močnejši?
Nika Jurov, SiGledal, 17. 5. 2010
Ma and Al, Senka in Marko
Tea Kovše, 15. 7. 2010
Cirkus na Ljubljanskem gradu
Kaja Pregrat, SiGledal, 20. 7. 2010
Pepelka z lutkami
Tea Kovše, 27. 7. 2010
Prekletstvo na Ljubljanskem gradu
Tea Kovše, 10. 8. 2010
Premagal bom zmaja in rešil kraljestvo
Nika Jurov, SiGledal, 7. 3. 2011
Ljubko mežikanje Elene Volpi
Nika Jurov, SiGledal, 7. 3. 2011
Teden češkega lutkarstva
Nika Jurov, SiGledal, 28. 6. 2010
Salon Mini teatra in dobra literatura