Premiera: 5. junij 2010

 

 

Včeraj so v Mini teatru premierno uprizorili psihološko dramo Persona, nastalo po besedilu in filmu legendarnega švedskega režiserja Ingmarja Bergmana, tokrat pa v režiji Janeza Pipana, ki je v tej sezoni že drugič režiral Bergmanovo delo (Jesenska sonata je premiero doživela februarja v SLG Celje). Aplavz z rdečih sedežev v dvorani Bernard-Marie Koltès kar ni hotel prenehati, saj je psihološko nabita dveurna uprizoritev vprašanja kar nizala in se ponujala ne le kot večerni dogodek, temveč tudi kot izjemno močna gledališka uprizoritev, ki se iz gledališča prestavi v gledalčevo refleksijo.

 

Alma (Janja Majzelj) je medicinska sestra, stara je petindvajset let in zaročena. Elisabet Vogler (Polona Juh) je igralka, izjemno uspešna in lepa, ima moža in otroka. Elisabet je nehala govoriti, zdaj molči in je v medicinski oskrbi; tudi njene kretnje spočetka izražajo popolno resignacijo. Alma je, prav nasprotno, polna življenjske energije, z Elisabet neprestano govori, ta pa jo v odgovor nalahno poboža po obrazu in spet strmi predse. Zdravnica (Jožica Avbelj) ju pošlje v svojo poletno hišo, kjer naj bi se Elisabet pozdravila. Njun odnos se kmalu poglobi, tako se vsaj zdi na prvi pogled; Alma je tista, ki govori, Elisabet pa jo posluša. Z Almo komunicira minimalno in neverbalno, pa vendar se zdi prijazna in prijetna. Almi se ob zadostni količini alkohola zdi tako zelo sočutna, da pozabi na svoje meje in ji zaupa najintimnejše skrivnosti. Elisabet vse to zapiše v pismu – brez trohice sočutja ali diskretnosti jo izda. Mirna, prijazna in obvladana Alma pada iz enega čustvenega stanja v drugega, na silo hoče prepričati Elisabet, da bi spregovorila.

 

Janja Majzelj izvrši izjemno zapleten, a tudi zelo življenjski psihološki portret medicinske sestre, ki iz hlipanja in moledovanja postane agresivna in pozneje spet ponižna ter obvladana. Polona Juh pa po drugi strani v svoji tišini uspe vseskozi ohraniti neverjetno železen obraz, tudi v smehu zmanjka pristne topline, vsak nasmešek, ki se prej zdi sočuten, po izdaji s pismom dobi podobo lažnega in nečutečega. Elisabet predstavi kot osebo trdnega in brezčutnega značaja, še ob spolnem občevanju Alme z njenim možem, ki jo neznansko vdan pride obiskat, ostane hladna in neprizadeta.

 

Predstavi na odru vseskozi prisostvuje Branko Završan, ki igra režiserja in pozneje tudi gospoda Voglerja. Toda čeprav se drama začne z njegovim prihodom skupaj z Majzljevo in Avbljevo kot gledaliških ustvarjalcev, ki nam bodo zdaj odigrali dramo, dramski fikcijski svet s tem ni prekinjen. Završan ga s svojimi komentarji med predstavo po svoje le še stopnjuje oziroma deluje v simbiozi z njim, čeprav bi ga načeloma z metafikcijskimi odmiki lahko prekinil. Ker nastopa kot vseprisotni režiser, je del fikcije, ki ustvarja fikcijo – zgodbo o Almi in Elisabet.  

 

Alma in Elisabet, dve tako različni osebi, sta v bistvu psihološko zelo podobni, obe tako zelo nezadovoljni s sabo. Ena se je svetu uprla z molkom, druga pa je sprejela vlogo medicinske sestre, žene, in kot pravi, bodoče matere devetih otrok (prav toliko jih je imela njena mati), ter šele v tako globoki izpovedi na glas priznala, da ni srečna. V vseh teh vlogah ne najde pravega zadoščenja. Da je podobnost še nazornejša, se pozneje Alma pokaže v enakih oblačilih kot Elisabet in zanjo prav tako skrbi zdravnica. Ta je ostra, skoraj hladna in zelo racionalna. Natančno definira Elisabetino stanje ter na koncu pove, da se ji zdi infantilna, in še več, da mora biti človek, ki je danes igralec, zares infantilen. Igralec v gledališču vidno in zavestno prevzame vloge in jih po predstavi opusti. Kako pa je s posameznikom v realnosti, zunaj umetniškega sveta, kjer je fikcijskost samoumevna in očitna? V družbi mora vsak prevzeti svoje vloge: poklicno, starševsko, prijateljsko in tako naprej. Elisabet se je temu uprla, umolknila je in se umaknila, zdaj je igrala vlogo molčeče upornice. Elisabet predvsem ni zmogla biti mati, otroka je sovražila, razmišljala je o umoru – nezmožen biti to, kar je najbolj prvinsko in naravno, se zdi degenerirano, če ne celo zares infantilno. Alma je po drugi strani za tak korak preveč ranljiva in čustvena, čeprav jo čaka pot, ki ji globoko znotraj pravzaprav ni všeč.

 

Elisabet na koncu opusti vlogo molčeče, vrne se nazaj na odrske deske. Kot da ne bi bilo nič. Almo čaka poroka z zaročencem, in kot pravi sama, materinstvo devetih otrok. Vse se postavi nazaj v ustaljeni red, toda konec ni niti najmanj srečen. Pipanova Persona se zaključi s trdo temo in dolgim srhljivim zvokom motorne žage, glasno in strašljivo, vedoč, da vsak s sabo nosi svoje vloge, mnoge predisponirane s starševskimi (Alma bo, tako kot njena mati, imela devet otrok. Ali si tega zares želi?).

 

To je zadnja uprizoritev Mini teatra v tej sezoni in najbrž tudi njen vrhunec.

 

 

 

Povezave:

- Janez Pipan na Geslu

- Janez Pipan na Repu