Njena umestitev v festivalsko dogajanje je tako vsekakor utemeljena, a je sončno soboto pustila z grenkim priokusom, da bi bilo morda res smotrno, če bi pogovor pritegnil občinstvo tudi iz drugih gledaliških strok. Po uvodnem predstavljanju se je pogovor pričel s primerjavo slovenskega dramaturškega prostora z nemškim, kjer so različne dramaturške discipline veliko bolj prepletene kot pri nas. Ta tematika se je zelo hitro sprevrgla v diskusijo o pomenu političnega sistema za gledališko ustvarjanje. Le-ta je v tesni povezavi s finančno situacijo in je eden glavnih vzrokov za mnoge gledališke stiske. Poudarjanje dejstva, da v slovenskem prostoru izrazito manjka javno telo, ki bi zastopalo umetniške gledališke interese, je vzdušje zelo hitro speljalo na skupino za samopomoč, kakor je okroglo mizo humorno poimenovala Simona Semenič. V drugem delu pogovora se je diskusija preusmerila v bolj ozko začrtane dramaturške vode. Pri pogovarjanju o različnih projektih smo načeli tudi problematiko politik, ki jih narekujejo širše smernice, kakršno je financiranje Evropske Unije. Vsekakor je okrogla miza odprla veliko zanimivih vprašanj, a vendar je imela premajhen obseg, da bi resnično zagrizla v dramaturgijo, kakor tudi širše gledališke prakse.
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave: