Heterogenost (vsaj v tradicionalnem smislu), negledališkega materiala pa v enotno strukturo povezuje plastenje več ravni spominjanja, ki ga performerja vpeljeta. V osnovi gre za predstavitev turneje umetniškega projekta, s katerim sta Mark Požlep in Igor Feketija obiskala sedem domov za ostarele širom republik bivše Jugoslavije, kjer sta prirejala koncerte evergreenov iz jugoslovanske pop scene 50. in 60. let, pripoved pa postavljata v tri različne kontekste spominjanja. Kot prvi deluje njuna osebna pripoved, lastna interpretacija spominov, ki sta si jih ustvarila na turneji. Drugo raven predstavlja odnos prebivalcev domov za ostarele do pesmi, ki sta jih igrala, ter njihovo soočanje s spomini v pozni starosti. S tretjo ravnjo pa se dokončno razgali ustroj spomina, saj izvajalca znotraj samega dogodka ustvarjata tudi interpretacijo njegove recepcije in s tem na nek način ponudita »instant« inačico izkušnje, ki so jo doživeli starejši. Slednje dosegata s sprotnim ustvarjanjem arhivskega gradiva. Med izvajanjem predstave namreč snemata publiko, predvajanje novonastalih posnetkov med izvajanjem pesmi pa jih umesti v popolnoma nov kontekst.
Kljub temu, da sam projekt ne bazira na principu nostalgije, pa na nek način odstira pogled v njeno univerzalnost. Glasbeni repertoar dogodka, že s samo tematiko besedil, generacijo prebivalcev domov za ostarele, vzpostavi kot generacijo kopičenja spominov in obujanja preteklosti. Ravno to se izkaže za največji skupni imenovalec prebivalcev nekdaj skupne države, ki jih danes narodna identiteta ne veže več skupaj. Kar povezuje starejše širom republik bivše Jugoslavije je torej ravno neka kolektivna kulturna identiteta, ki je vanje vpisana, kaže pa se preko interakcije s pesmijo, kot sredstvom, ki omogoča uvid v generacijo.
Nepretenciozna domiselnost predstave pa se dokončno potrdi v sklepnem trenutku večera, ko izvajalca po aplavzu, s ponovitvijo programske točke, ene izmed pesmi, parafrazirata svoje nastope iz turneje in s tem zaokrožita svojo predstavo, ter orišeta robove vezi med generacijami starejših in nasledniki, kot prenašalci njihove kulturne identitete.
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave: