Eno najbolj znanih oper na svetu je Puccini ustvaril leta 1904, ko je užival ugled najpomembnejšega italijanskega opernega skladatelja poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja. Čeprav je opera po premieri doživela nekaj popravkov v partituri, jo je skladatelj pojmoval za svoje najboljše in najsodobnejše delo.

V njem je mojster verizma spretno prepletel romantičnost in eksotizem, svoje srce in dušo izlil v glasbo v tolikšni meri kot nikoli prej in potem. Osnova je tragična ljubezenska zgodba iz Japonske, ki je nastala na podlagi londonske gledališke uprizoritve na besedilo Davida Belasca. Puccini je opero napisal skupaj z libretistoma Giuseppejem Giacoso in Luigijem Illico, s katerima je pred tem ustvaril še Manon Lescaut, La boheme in Tosco.

V operi je ustvaril morda najpopularnejšo sopransko arijo Un bel di vedremo (Nekoč se bo vrnil), ki jo zapoje Čočo san. Japonska mladenka se je zavoljo ljubezni do ameriškega pomorskega poročnika Pinkertona odpovedala svojemu ljudstvu in religiji ter prešla v krščanstvo, da bi se poročila z njim. Po treh letih čakanja s sinom na vrnitev svoje ljubezni je spoznala, da je bila prevarana in izdana.

Opero so praizvedli v milanski Scali, vendar na krstni uprizoritvi ni bila pozitivno sprejeta. Kljub temu skladatelj nad delom ni obupal. Prvotno drugo dejanje je razdelil na dva dela, naredil še nekaj harmonično-melodičnih popravkov arij, temu pa je še istega leta sledila izvedba v Brescii in opera je požela prvi veliki uspeh. Za tem je bila uprizorjena v Buenos Airesu, Londonu, Parizu, New Yorku in Sydneyju ter kmalu postala eno izmed klasičnih del operne zakladnice, so zapisali na Festivalu Ljubljana.

Tudi med slovenskim občinstvom je zelo priljubljena, o čemer priča tudi pogostost njenih uprizoritev. V Mariboru se je doslej zvrstilo osem produkcij, zadnja je bila v sezoni 2008/2009.

Scenograf tokratne postavitve je Nicolas Boni, kostumograf Luca Dall'Alpi, luči je oblikoval Bruno Ciulli.