Puccinija je za komponiranje opere Madama Butterfly, japonske tragedije (it. tragedia giapponese) v treh dejanjih, inspirirala enodejanka Madame Butterfly: A Tragedy of Japan ameriškega pisatelja Davida Belasca, ki si jo je skladatelj ogledal v londonskem Duke of York's Theatre ob svojem obisku angleške prestolnice leta 1900. Čeprav ni obvladal angleščine, ga je Belascova tragedija globoko presunila, še posebej sta ga pretresli tragična usoda mlade gejše Čočo san in eksotična barvitost, s katero so uprizorili Belascovo delo. Oprl se je na zgodbo Madame Butterfly ameriškega pisatelja Johna Luthra Longa, ki je izšla leta 1898 v reviji Century Magazine, sam Longe pa jo je (z nekaj spremembami) povzel po znanem romanu Madame Chrysanthème francoskega pisatelja Pierra Lotija iz leta 1887. Tudi tu se glavni junak, ameriški mornariški častnik, poroči z mlado Japonko in jo po treh mesecih zapusti.

Leto za tem, ko je Belasco privolil v Puccinijevo uglasbitev svoje enodejanke (leta 1901), je skladatelj izdelavo pesniške predloge zaupal svojima libretistoma Luigiju Illici in Giacomu Giacosi (ki je besedilo verzificiral) z naročilom, naj napišeta libreto v treh dejanjih, čeprav si je Puccini kasneje premislil in se odločil zgolj za dve dejanji. Sam je začel preučevati japonsko literaturo o verskih obredih, slovesnostih, običajih, s plošč pa je analiziral tudi tradicionalno japonsko glasbo. Opero Madama Butterfly je komponiral celo leto 1902 (septembra je začel pisati drugo dejanje), a je moral pisanje zaradi težke avtomobilske nesreče za nekaj mesecev prekiniti, tako da jo je dokončal šele 27. decembra 1903. Praizvedba 17. februarja 1904 v milanski Scali je kljub odlični izvedbi (glavno vlogo Čočo san je pela znana sopranistka Rosina Storchio, Pinkertona Giovanni Zenatello, Sharplessa Giuseppe de Luca, dirigiral je Cleofonte Campanini) doživela popoln neuspeh, in kot je menila večina, je bil razlog v predolgih dejanjih.

Puccini je nato drugo dejanje razdelil na dva dela in ju povezal s simfoničnim intermezzom; po nasvetu založnika Giulia Ricordija je obe dejanji tudi skrajšal. Med pomembnejšimi spremembami je denimo prizor v tretjem dejanju, ko Pinkerton izroči konzulu denar za Butterfly in takoj odide. V drugo verzijo je na to mesto vstavil daljši duet Pinkertona in Sharplessa in ob sklepu dodal Pinkertonov arioso Addio fiorito asil (Zbogom, moj tihi raj), nekaj prizorov je tudi izločil. Izvedba druge različice 28. maja 1904 v Teatru Grande v Bresci (z večinoma istimi izvajalci) je bila odmevnejša in je prispevala k prodoru opere na svetovne operne odre. Zelo uspešna je bila uprizoritev nekaj tednov pozneje v Buenos Airesu pod vodstvom Artura Toscaninija in z vrhunsko zasedbo (Emmy Destinn kot Čočo san in Enricom Carusom kot Pinkertonom) v londonskem Covent Gardnu (1905). Z omenjeno zvezdniško zasedbo so Madamo Butterfly uprizorili tudi v Metropolitanski operi v New Yorku (1907). Leta 1906 so opero izvedli v Parizu, leta 1907 v Berlinu in leta 1908 tudi že v Ljubljani.

Da je Puccini še predeloval opero, kažejo tri poznejše različice, v katerih se zunanja podoba opere ni bistveno spremenila, preobrazil pa se je njen značaj. Pucciniju je najbolj ustrezala četrta verzija, ki je bila tudi osnova za natis partiture leta 1907. Vendar tudi teh različic Puccini ni imel za dokončne, saj je bilo že pri izvedbi leta 1919 v milanskem Teatru Carcano mogoče zaznati nekaj manjših sprememb. Puccini se je v operi osredotočil predvsem na izdelavo glavnega ženskega lika Čočo san, ki ga je mojstrsko zasnoval do najmanjše podrobnosti. Prav v personi Čočo san je morda najpopolnejše predstavljeno njeno psihološko dogajanje (veselje, bolečina, žalost, hrepenenje, pričakovanje itd.), Madama Butterfly pa je tako postala Puccinijeva najljubša stvaritev.

Muzikolog Carl Dahlhaus je Puccinijevo Madamo Butterfly označil kot monodramo, v kateri so antagonisti Pinkerton, Sharpless, princ Jamadori in Suzuki le »pomožne figure« notranjega dogajanja psihološkega sveta mlade Japonke. Ta se namreč nanaša le na Čočo san kot »metamorfozo obstoja neke gejše, na njeno neizbežno trpljenje do odločitve za samomor«. Dahlhaus je Pinkertona označil za arogantnega, obžalovanja vrednega jenkija, neotesanca brez fantazije, ki je »glavni krivec za Butterflyjino nesrečo«.

Kljub obdelavi teme, ki izhaja iz principa vodilnih motivov, učinkuje opera kot zaključena, velika glasbenodramatična celota. V njej nas lahko fascinira skladateljevo mojstrsko podajanje eksotičnega okolja. V partituro je Puccini vnesel sedem avtentičnih japonskih melodij. Teh ni le citiral (na primer Suzukijina molitev ali cesarska narodna himna ob nastopu cesarskega komisarja), ampak je komponiral molitve in teme v japonskem idiomu, upoštevajoč njegove melodične in ritmične značilnosti (ponavljanje tonov, ozki intervali, kratko oblikovani motivi). Puccini je glasbeni tok pogosto gradil na ostinatih, kar je še podkrepil z uporabo pedalnega tona, prav tako je večkrat uporabil pentatonsko in celotonsko lestvico, vzporedne kvinte in zvečane trizvoke. Od japonskih instrumentov so v partituri zapisani gong, zvonovi, zvončki, ki prav tako prispevajo k eksotičnemu koloritu, poleg tega pa najdemo nekaj nedoločljivih, vendar »japonsko zvenečih« motivov, ki so najverjetneje izvirna Puccinijeva »iznajdba«. Celo velika arija Čočo san, Un bel dì, vedremo iz drugega dejanja in cvetlični duet s Suzuki v istem dejanju v svojih melodičnih zasukih kažeta na tuje, neitalijanske vplive, medtem ko je pristno »italijanski« ljubezenski motiv Čočo san, ki nastopi že pri njenem prihodu na sceno in nato spremlja njeno nežno pojavo skozi vso opero. Posebej svečano učinkuje veliki ljubezenski duet mladoporočencev ob koncu prvega dejanja.

Opera se začenja s kratko uverturo, ki je oblikovana v ekspoziciji štiriglasne fuge in vodi v godalih v medigro pred prehodom k duetu Pinkertona in Goroja. Takšnih polifonskih mest ne najdemo v Puccinijevih delih že od njegove zgodnje skladbe Messa di Gloria v As-duru iz leta 1880. V naslednjem prizoru, ko Goro pokaže Pinkertonu prihodnje ljubezensko »gnezdece«, spet nastopi tema fuge, ki jo spremljajo eksotično obarvane figure v pozavnah. Glasba postane bolj »zahodnjaška« s prihodom ameriškega konzula Sharplessa. V uvodu v Pinkertonov daljši ariozo Dovunque al mondo lo Yankee vagabondo Puccini prepričljivo »predstavi« Pinkertona kot pravega Američana s citatom iz severnoameriške himne, ki jo začenjajo trobila in pihala. Celotno sceno zaznamuje ironičen odnos Pinkertona do njegove »ljubezenske epizode«, kar konzul označi kot »un facile vangelo, che fa la vita vaga ma che intristisce il cor.« (To je preprost evangelij. Življenje z njim je sladko, duša pa otopi.) Posebej očitno je to, ko Pinkerton dvigne čašo in nazdravi dnevu, ko se bo poročil s »pravo« ameriško nevesto. (»E al giorno in cui mi sposerò con vere nozze a una vera sposa ... americana.«)

Nadaljnji, nekoliko daljši prizor zaznamujejo trije zborovski in dva solistična nastopa: prihod neveste Čočo san s spremljevalkami nakaže skladatelj z dvema temama, ki se navezujeta na njeno ljubezensko čustvovanje. Prvo temo izvajajo godala, sordinirani rogovi in harfa. Ob zaključku (na zvečanem trizvoku) se pridruži zbor. Drugo temo poleg solističnega nastopa neveste izvaja orkester, oba pa spremlja zbor deklet. Solistični spev Čočo san Ieri son salita zveni enostavno in ganljivo, v njem pa izpove, da je prejšnji dan prestopila v krščansko vero, zato da bi verovala v istega boga kot njen bodoči soprog. Sledi predstavitev neveste konzulu in pogovor med Pinkertonom in Butterfly oziroma Metuljčkom (it. farfalla), kot jo je ljubkovalno imenoval Pinkerton. Kmalu se priključijo nevestini sorodniki in razvije se glasen pogovor, ki poteka v kanonu med basovskimi in sopranskimi glasovi. Nato Pinkerton in konzul opazujeta mlado petnajstletno Japonko, medtem ko sorodniki kritično ocenjujejo ženina. Posebno izstopa solistični nastop Butterfly (delno v ariozu, delno v recitativu), ko razkazuje Pinkertonu nekaj svojih dragocenih predmetov: robčke, pahljačo, pas, ogledalo, zaponko idr. Na mestu, ko prime očetov etui z bodalom, s katerim je (po naročilu Mikada) naredil samomor, zaigra orkester motiv samomora, ki se kot spominski motiv pozneje še večkrat ponovi. V prvotni različici je bil tudi prizor, ko Butterfly zgrabi kipce svojih prednikov in zakriči: »Proč s tem!« Orkester spremlja njen čustveni izbruh v fortissimu z japonskimi zvončki, ki ustvarjajo posebno eksotično vzdušje. V drugi varianti se na istem mestu in ob isti glasbi Butterfly vrže v objem Pinkertonu in vzklikne: »Moj ljubi!«

Poroko izvede cesarski komisar tako, da prebere pogodbo mladoporočencema. Sledijo čestitke in zdravice navzočih (»O Kami! O Kami!«), v katere je Puccini vključil izvirno japonsko melodijo. Zdravicam se pridružuje Pinkerton in nazdravi »novi zvezi«: »Beviamo ai novissimi legami!« Prizor pijanega nevestinega strica Jakusideja – ta je v prvi različici nastopil takoj za Pinkertonovo zdravico – je Puccini v poznejši varianti izločil. Posebno učinkovito je prikazan nastop strica bonca, budističnega svečenika, ki prekolne nečakinjo, ker je prestopila v drugo vero. Zbor spremlja njegovo izvajanje v recitativih in melodično nedoločljivih, zavijajočih vokalih: »Hou! Cio-cio-san!« Po tem grozljivem prizoru Pinkerton pomiri svojo mlado ženo in skupaj zapojeta ljubezenski duet. Ta je najdaljša zaključna točka, ki jo je Puccini komponiral v katerikoli svoji operi. Kot meni Dahlhaus, po »melodičnem zanosu in bogati diferenciaciji« ljubezenskega dueta Puccini nikdar ni »presegel« prvega dejanja. Kantilena, ki jo v tem duetu izvaja Pinkerton, »odkriva« – tako Dahlhaus – Pinkertonovo »zasvojenost s Čočo san«, ki se ji »ni mogoče ubraniti in »sugerira publiki trivialno in uničujoče dogajanje neke sprva srečne in nato izdane ljubezni«.

Na koncu dueta nastopi akord v pianissimu, nato orkester v ostrem fortissimu zaključi dejanje. Glasba dueta ne izraža le sreče, ampak nakazuje tudi žalostni konec zgodbe. Drugo dejanje, ki se začenja tri leta po poroki Butterfly in Pinkertona, zaznamuje povsem drugačno vzdušje. Uvaja ga kratka uvertura v izvedbi dveh flavt v unisonu, ki jima sledijo violine in kontrabasi (v pizzicatu) ob akordični spremljavi rogov, kar spominja na fugato v predigri k prvemu dejanju, le da ne učinkuje tako živahno, ampak mračno, turobno. Viole zaigrajo del padajoče teme (nad ležečimi akordi), ki spremljajo Suzukijino molitev, v kateri prosi, da bi se trpljenje Butterfly čim prej končalo. Tema, ki je sorodna temi samomora, se v nadaljevanju dejanja večkrat ponovi kot vodilni motiv, prav tako pa celotno drugo dejanje zaznamuje več vodilnih in spominskih motivov iz prvega dejanja, kar kaže na očiten vpliv Wagnerja, sicer velikega Puccinijevega vzornika, ki ga je navdahnil že za nastanek prvih treh oper (Le Villi, Edgar, Manon Lescaut). Sledi znana Butterflyjina arija Un bel dì, vedremo, komponirana v jasni tridelni (ABA) obliki z učinkovito kodo, kjer se glas povzpne vse do visokega B. Zatem orkester zaigra glavno temo arije in jo zaključi z akordom Ges-dura. Generalno pavzo je Puccini verjetno preračunano namenil aplavzu izvajalki, medtem ko je z jasno oblikovano tridelno arijo hotel nakazati, da želi Butterfly biti »preprosta« žena »preprostemu« zahodnemu možu, ki jo je medtem že zapustil.

Naslednji prizor poteka v treh delih: prvega zaznamuje prihod konzula Sharplessa, ki skuša Butterfly prebrati Pinkertonovo pismo, drugega prihod princa Jamadorija, nato sledi ponovni Sharplessov poskus, da bi Butterfly v celoti prebral Pinkertonovo pismo, saj mu prvič ni uspelo. Posebno impresivno prikaže Puccini Butterflyjin odziv (v tretjem delu prizora) na konzulovo vprašanje, kaj bi storila, če se Pinkerton ne bi nikoli več vrnil: to nakaže z enim tonom v fortissimu v godalih in udarcem na boben ter generalno pavzo. Njeno nenadno spoznanje, da lahko odtlej živi le kot gejša ali pa umre (»Due cose potrei far: tornar … a divertir la gente col cantar ... oppur ... meglio, morire«), ponazarjajo kromatične figure v pihalih (fagota in dveh klarinetov). Šele po daljši pasaži (nad razloženimi akordi) sledi njen izbruh obupa, medtem ko orkester kot kontrast v fortissimu zaigra zmagovito prvo temo v C-duru, ko Butterfly Sharplessu pokaže svojega in Pinkertonovega otroka kot dokaz in tudi nadaljevanje njune ljubezni. Toda zatem nastopi motiv samomora, ki napove, da sreča ne bo trajala dolgo. Posebno pretresljiva je arija Butterfly (v as-molu), v kateri izpove otroku svoja usodna pričakovanja: »Che tua madre dovrà prenderti in braccio ed alla pioggia e al vento andar per la città a guadagnarti il pane e il vestimento.« (»Da bi te tvoja mati morala nositi na rokah in s teboj po dežju in vetru hoditi po tujih mestih ter prosjačiti za kruh in tvoja oblačila«). Ko konzul vpraša otroka, kako mu je ime, Butterfly odgovori, da mu je ime Žalost, a mu naroči, naj pove otrokovemu očetu, da se bo ob njegovi vrnitvi imenoval Radost. Konzul odide z obljubo, da bo Pinkertonu povedal, da je oče.

Naslednji prizori zaznamujejo različna razpoloženjska stanja Butterfly: njeno jezo na Gora, obup, upanje, materinsko ljubezen in veliko veselje, ko zasliši strel iz bojne ladje v pristanišču, ki naznani prihod Pinkertona. Vse dogajanje spremljajo mnogi vodilni in reminiscenčni motivi: prekletstva, bodala, samomora in celo začetek glavne arije Un bel dì, vedremo. Takoj ko strel naznani prihod Pinkertonove ladje, se Butterfly in Suzuki odločita, da bosta okrasili hišico s cvetjem. Ob krašenju pojeta  »cvetlični« duet, ki ga začenja Butterfly, doseže vrhunec z besedami: »Gettiamo a mani piene mammole e tuberose, corolle di verbene, petali d'ogni fior!« (»Rože vsepovsod, lilije, vijolice, iz polnega naročja trosiva žlahtno cvetje!«)

Puccini edinstveno izpelje finale dejanja med prizorom Butterflyjinega pričakovanja Pinkertona. Po uvodu, ki ga izvajajo godala in pihala v razloženih akordih, nastopi ekspresivna melodija, ki jo v ozadju mrmraje izvaja zbor, spremljajo pa ga godala v pizzicatu, kar smo že slišali v prizoru, ko Sharpless bere Pinkertonovo pismo Butterfly. Po mnenju nekaterih poznavalcev je v partituri te »eksotične« opere še posebej zanimivo mesto pred nastopom zbora, ko ves orkester igra glasbo, ki po intenzivni uporabi kromatike in vodilnih motivov zveni »wagnerjansko« in s tem na neki način nasprotuje konvencionalni italijanski operi.

V prvi različici opere se drugo dejanje brez pavze nadaljuje v (sedanje) tretje, že od druge različice pa po drugem dejanju nastopi orkestralni intermezzo, ki je tudi uvertura tretjega dejanja in poteka ob spuščeni zavesi, za katero Butterfly, njen otrok in Suzuki nestrpno čakajo Pinkertonov prihod. V prvem delu ponazarja glasba duševno stanje Butterfly, ki ga označujejo številni spominski motivi, v prvem delu pa nastopi tudi nova tema v dvanajstosminskem taktu. Na prehodu v drugi del predigre se iz daljave (že pri dvignjeni zavesi) zasliši zbor mornarjev v pristanišču. V prvem delu, ko glasba nakazuje svitanje, je Puccini v prvi verziji na tem mestu hotel uvesti nov instrument, ki ga je v avtografu označil kot »cembalo a corde percosse«. Ni znano, da bi omenjeni instrument kdaj uporabili pri izvedbi. V natisnjeni partituri (iz leta 1907) so ga zamenjali zvonovi.

Puccini je tudi načrtoval, da bi štirinajstminutni orkestralni intermezzo izvajali ob odprti sceni in bi tako lahko publika spremljala prehod dneva v noč in ponovno v dan, medtem ko Butterfly, otrok in Suzuki čakajo na Pinkertona. Že Belasco je predvidel v svoji drami štirinajstminutno »nemo« sceno, pri kateri bi spremembe izvajali le s svetlobnimi učinki, kar bi bilo za opero morda še bolj primerno. Zanimiva je ugotovitev, da je zbor mornarjev zelo podoben zboru mornarjev iz prvega dejanja Debussyjeve glasbene drame Pelej in Melisanda (Pelléas et Mélisande, 1902). Puccini tega dela do takrat sploh še ni mogel slišati, a je sorodnost med zboroma kljub temu očitna, kar nakazuje, da je Puccini najverjetneje študiral Debussyjevo partituro. Podobna sorodnost se nakazuje v kompozicijskih slogih, pri čemer je mogoče zaznati tudi nekatere impresionistične značilnosti v zvočnih barvah. Potem ko Suzuki svetuje Butterfly, naj odide k počitku, ta najprej zapoje otroku uspavanko, medtem ko Suzuki po prvi in drugi kitici zapoje refren: »Povera Butterfly!« (»Uboga Butterfly!«)

Tretje dejanje se začne s prihodom Sharplessa in Pinkertona, ki ga zaznamuje otožna tema (v G-duru). Po ponovitvi teme (tokrat v Ges-duru) nastopi najprej tercet Sharplessa, Pinkertona in Suzuki, nato Pinkerton zapoje ariozo (v Des-duru) Addio, fiorito asil (Zbogom, moj tihi raj), ki ga je v tretje dejanje Puccini vrinil pri drugi verziji, bržkone zato, da bi tenorist dobil priložnost za dodaten solistični nastop. Sharpless njegovo izvajanje dvakrat prekine s pripombo, da ga je vselej svaril. Napeto vzdušje nastopi, ko Butterfly zagleda Pinkertonovo ženo Kate na vrtu in ko na Suzukijini vprašanji, če je prišel in če se bo še vrnil, Pinkerton odgovori s kratkim »da« in »nikoli več« (»sì«, »mai più«), ki ga Puccini zelo impresivno prikaže z disonantnimi ostinati v kvartah, sekstah in kvintah v pihalih in nizkih godalih. Prizor, v katerem namerava Butterfly storiti samomor, uvaja daljši pedalni ton, ki se nadaljuje v rogovih in tam-tamu, nato trobenta na osnovnem tonu H v sinkopiranem ritmu koračnice (v pianu) spremlja kromatično melodijo angleškega roga in viol. Glasba je tu po intenzivni čustveni izpovednosti edinstvena in presega vse »smrtne« prizore v doslejšnjih in poznejših Puccinijevih operah. Na tem mestu je Puccini tudi zelo natančno izpisal vse oznake – kar sicer ni bila njegova navada –, da bi bila izvedba kar najbolj avtentična in prepričljiva.

V trenutku, ko si Butterfly položi rezilo na vrat, priteče otrok, Butterfly pa mu zapoje pretresljiv ariozo poslednjega slovesa: »Tu? Tu? Piccolo iddio!« (»Ti, moje malo Božanstvo, moja ljubezen … Oh, ti, ki si poslanček božji«). Odlomek ariosa zaigra orkester tudi na mestu, ko se Butterfly za paravanom pripravlja na samomor. Ko se nato zavleče v sredino sobe, zasliši glas Pinkertona, ki jo kliče: »Butterfly! Butterfly!« Ob klicih izvedejo pozavne in trobente del glavne arije Un bel dì, vedremo, in sicer kot reminiscenco na srečne trenutke v času, ko je čakala Pinkertonovo vrnitev. Zadnji takt konča orkester (v fff) s toničnim sekstakordom v h-molu, ki ga skladatelj ne razveže; opera tako izzveni z disonanco. S takšnim zaključkom je hotel Puccini nakazati odmik od konvencionalnega »zahodnega« harmonskega stavka. In kot je menil, je to storil upravičeno zaradi posebnosti japonske glasbe.

Puccinijeva Madama Butterfly je med slovenskim občinstvom zelo priljubljena, o čemer priča tudi pogostost njenih uprizoritev. Prva izvedba v Ljubljani je bila tako že leta 1907, le tri leta po milanski praizvedbi, v mariborski operni hiši pa šele leta 1927, ko jo je vodil dirigent Andro Mitrović. V Mariboru se je v naslednjih desetletjih zvrstilo še sedem produkcij Madame Butterfly, zadnja med njimi je bila v sezoni 2008/2009 v režiji Pierluigija Vanellija in pod taktirko Simona Robinsona. Glavne vloge so upodobili Olga Romanko (Čočo san), Daniel Magdal (B. F. Pinkerton), Sergio Bologna (Sharpless), Irena Petkova (Suzuki), Dušan Topolovec (Princ Jamadori), Valentin Pivovarov (Stric bonec), Matjaž Stopinšek (Goro) idr.

(iz gledališkega lista uprizoritve)