Avtorji: Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša
Performer in dokumentarist: Dražen Dragojević
Produkcija: Maska Ljubljana
Koprodukcija: Brut Künstlerhaus Dunaj (Avstrija), Aksioma

V okviru festivala preglej na glas, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, 10. 05., 11. 05. in 12. 05.2012 ob 20.00

»Frazo Več nas bo, prej bomo na cilju na sprejemnem pismu v SDS so pred leti dobesedno vzeli scenski umetnik Emil Hrvatin, multimedijski umetnik Davide Grassi in vizualni umetnik Žiga Kariž. Kmalu po včlanitvi so vsi "iz osebnih razlogov", kot trdovratno zatrjujejo, po vseh pravnih in administrativnih postopkih postali soimenjaki predsednika SDS-a. Od tedaj kot umetniški trio izvajajo projekte, pretežno vezane na tematizacijo pomena imena in preimenovanja.« (Janez Janša: Dost' mam teh Janezov Janša!, Radio Študent, 12. 11. 2010). Tudi v dokumentarni predstavi z istim naslovom, premierno uprizorjeni na Dunaju pred dvema letoma (13. 04. 2010), v Sloveniji pa na filmskem festivalu Liffe (11. 11. 2010), umetniki v središče postavljajo preizpraševanje vzrokov in učinkov dejanja preimenovanja.

Glede na dejstvo, da je od premierne izvedbe predstave preteklo kar nekaj časa, se je bolj kot na njeno vsebinsko oziroma tematsko razsežnost smotrno osredotočiti na spremenjen kontekstualni okvir, ki odpira tudi nov pogled na samo predstavo, hkrati pa pogledati tudi povsem formalne spremembe predstave od njene premierne uprizoritve. Te se razpirajo na treh nivojih: tehnološkem – z nadgradnjo filmskega materiala; igralskem – umanjkanje igranega prizora Julije (na slovenski premieri jo upodobi Nika Rozman), v katerem le-ta rekonstruira znameniti balkonski prizor Shakespearjevega Romea in Julije; in vsebinskem – dodana izjava politika Janeza Janše na vprašanje novinarke Radia Slovenije, kaj meni o treh umetniških soimenjakih. »Mislim, da če je kdo dober umetnik, zato da ga ljudje opazijo, ne potrebuje spremembe imena v ime neke znane osebnosti. /.../ S temi imeni se srečujem v zadnjem času predvsem preko tega, da dobivam razne pozive, ko se poštarji zmotijo in meni nosijo razne pozive ali pa položnice za sodišča in za prekrške, ki jih ti tipi delajo. Nazadnje sem dobil celo neko vabilo na sodišče nekega pariškega distrikta, kjer eden od teh ljudi menda ni plačal neke najemnine za 15.000 evrov, in se je bilo treba kar pogovarjati s pošto, da smo se zmenili, da to nisem jaz.« Ta izjava jasno izraža namero, ki jo v spremenjenih političnih okoliščinah še kako močno občutijo tudi omenjeni trije umetniki. Če nekoliko polemiziramo, bi lahko rekli, da je razžaljeni politik vse od leta 2007 čakal trenutek za »sladko maščevanje«.

V kolikor smo predstavo še do nedavnega prebirali predvsem v območju prepleta teoretskega, pravno-formalnega in umetniškega obravnavanja prevzema imena in njenih posledic, pa se danes ne moremo izogniti pogledu na realnost posledic Janševih besed.

»V Sloveniji ni prostora za štiri (oziroma tri javne osebnosti) Janeze Janša,« parafrazira Mladen Dolar v videu francoski pregovor o nemožnosti sobivanja dveh Napoleonov v Franciji. Poseg na rezervirano simbolno mesto je po mnenju Janševih pristašev potrebno prebirati skozi prizmo, izpostavljeno v Demokraciji: »Ti tipi« so zlorabili umetnost za »načrtno politično in osebno diskreditacijo«, za osebno žalitev predsednika vlade kot tudi žalitev njegovih volivcev. Seveda je takšno prebiranje povsem samovoljno in manipulativno ter tudi brez kakršnih koli realnih temeljev. Podčrtuje populističen, manipulativen in nevaren diskurz, ki je v zelo kratkem času preplavil slovensko medijsko krajino. Hkrati pa poruši eno osrednjih sporočil, prav tako na festivalu preglej na glas uprizorjene bralne uprizoritve Oni žive srbskih dramatikov in dramaturgov Maje Pelević in Milana Markovića. Ali za pozicioniranje na polju umetnosti resnično zadostuje strankarsko pripadništvo? Gre le za razliko, vpisano v geopolitičnem prostoru?

Apel Pelevićeve in Markovića »Če niste član stranke, ste nič. Včlanite se v stranko« na primeru Janš potrebuje manjšo korekcijo. Članstvo v stranki namreč ne zadostuje. Pomembno je tudi, s kakšno ideološko konotacijo je zaznamovano ime strankarskega pripadnika. Korigirana verzija apela bi se tako glasila takole: »Če niste član stranke, ste nič. Včlanite se v stranko, pri čemer pazite, da vaše ime ne bo pripadalo kateremu od Napoleonov.« Lahko pa se seveda odločite drugače. Ostanete »nič« oziroma »ni(h)če«, torej zunaj stranke, ali pa vam je zaradi napačnega imena zasedanje pomembnih položajev onemogočeno, a kljub vsemu še vedno posegate na območje politične arene.

Po vzoru politične »okupacije« prostorov umetnosti tako omenjena srbska ustvarjalca kot tudi Janše naselijo politični prostor. A za razliko od neposrednega posega v območje politike (predložitev kulturnega programa političnim strankam kot tudi možnost zasedbe vodstvenih položajev s pomočjo stranke) ostaja posreden poseg na območje politike vsaj na videz manj učinkovit. A hitro se pokaže, da je dejanska slika povsem drugačna. Posrednega posega na območje političnega ne izzveni kot Munchov nemi Krik, kar nam izpričuje tudi politični pritisk na umetnike. Janezi Janša v svojem vztrajanju pri imenu in z imenom ustvarjajo (tiho) motnjo v sistemu, z vztrajnim uprizarjanjem svojega življenja s tem imenom in predvsem z dokumentarno predstavo Več nas bo, prej bomo na cilju pa simbolno pozivajo k mobilizaciji »opozicijske falange« in upajo, da se bo čim prej čim več ljudi prepoznalo in parafraziralo krik hčerke enega izmed Janš: »Dost mam teh Janezov Janš!« – »Dost mam že tega Janeza Janše!« Ali drugače: izkaže se lahko, da tudi kot »nič« oziroma »ni(h)če« morda še bolj izrazito preizkušate možne formate upora in morebitnega izbojevanje drugačne politične in posledično tudi družbene stvarnosti. In se celo vzpostavlja kot kontrapunkt pogleda Pelevićeve in Markovića, saj je zasedba pomembnih pozicij s pomočjo stranke vselej še vedno postavljena pod drobnogled Velikega Drugega.

***

Festival preglej na glas 2012, sedmič. Festival dramske pisave, festival delovanja in dejanja. Festival, ki se dogaja v gledaliških dvoranah, na javnih prostorih in v zasebnih stanovanjih. Festival, ki išče različne možne načine pozicioniranja umetniškega in preizkuša drugačne formate delovanja. - Od 6. do 26. maja 2012.

Nika Arhar, urednica festivalskega biltena preglej na glas 2012