GOSTOVANJE HNK VARAŽDIN v sodelovanju z Novim ZATO.
Nina Mitrović
DRUŽINA V PRAHU
Praizvedba
Režija in scenografija Samo M. Strelec
Dramaturginja Tamara Matevc
Igra Jagoda Kralj Novak
Vojna na Balkanu je še vedno pereč problem, katere posledice in žrtve so pogost motiv dramatikov bivše Juge. Nina Mitrović, avtorica monodrame Družina v prahu, se je slovenskemu občinstvu – preko Juliške, tragične junakinje, ki ji je vojna vzela družino – predstavila na Odrupododrom v Celju. Uprizoritev je nastala v koprodukciji Hrvaškega narodnega gledališča v Varaždinu in ptujskega Novega ZATO.; gledališko znanje in izkušnje so tako združili režiser Samo M. Strelec, dramaturginja Tamara Matevc ter hrvaška igralka Jagoda Kralj Novak. Slovensko-hrvaška naveza se je s praizvedbo vnovič dotaknila pereče tematike nesmiselnega masakra in v podobi vdove Juliške izrisala žalost in hrepenenje vseh civilistov, oropanih produktivne prihodnosti.
Skromna scenografija, pod katero se je podpisal Samo M. Strelec, lucidno prikaže ubožnost ljudi, ki iščejo topel kotiček. Ena izmed množice dostojnega življenja prikrajšanih je tudi Juliška, ženska srednjih let, ki svojo preteklost – shranjeno v premični torbi in v žepih širokega plašča – vsak dan znova pripelje v zatohlo kuhinjo. Za nekaj ur se lahko pogreje ob kotlih nične hrane in za mizo prične monolog z umrlima. Struktura kuhinje je hladna in nedomača, svojim ´gostom´ želi občutek topline približati le z velikim kipom device Marije, na katero se večkrat obrne tudi protagonistka. Belina na steno pribitih jedilnih krožnikov pa se ironično postavi ob bok pomisleku, da bolje funkcionirajo kot razstavni eksponati, saj nanje tako ali tako ni moč več ničesar užitnega postaviti. Vendar jo bolj kot hrana – s katero se, z vpeljavo zlate ribice in njenega izpolnjevanja želja, prisrčno otroško poigra – zanima psihološka prtljaga, nakopičena v dveh žarah. Žepi obrabljenega plašča namreč skrivajo pepel očeta in sina, shranjenega v različno velikih sivih in z lepilnim trakom zaščitenih posodah, ki v njej vzbujata prijetne in trpke spomine na skupaj preživeti čas.
Med nevidni zbor grižljaja iščočih pribežnikov se torej svojo žalostno življenjsko zgodbo pomeša ovdovela junakinja, ki konstantno vzpostavlja - sicer neosebni - stik z (ne)prisotnimi. Ravno miselni preskoki med komuniciranjem z (mrtvo) družino in ostalimi prišleki – včasih nagovori služijo kot aparté - dopuščajo svobodno interpretacijo. Vse zgodbe lahko plete samo v svoji glavi in jih premleva ter komentira v razboleli notranjosti ali pa ji javni prostor (kjer je skupna usoda ljudem odvzela sposobnost pristnih človeških odnosov) omogoča glasno verbalno rekonstrukcijo preteklih dogodkov. V tragikomično pripoved večkrat vplete avditorij, kjer med ne-uspešnim iskanjem pomoči željnih moških gledalcev duhovito nakaže tezo o ženski podrejenosti patriarhalnemu svetu. Juliška namreč kritično reflektira tudi družbo in z zdravim kmečkim mišljenjem potrdi, da je vojna zaznamovala in opeharila vse: tako preproste kot izobražene. Vendar je fokus pripovedi usmerjen na njeno družino; spominja se, kako je funkcioniral odnos z možem in kako se je znašla kot mati. Preteklosti ne idializira, saj se preko komičnih vložkov skriva vsa bolest ne do kraja (tudi v zakonu) realizirane ženske. Z občinstvom nesramežljivo deli družinsko fotografijo in tako zopet vzpostavi kontakt, kjer od naslovnika ne zahteva več od rahle potrditve njenih refleksij.
Jagoda Kralj Novak je osamljeni vdovi igralsko dovršeno vdahnila obilico variirajočih čustev, ki odražajo stanje brezupa, hipno omiljenega z dolgimi požirki rakije. Omamni alkoholni hlapi v njej prebudijo bodisi materinska čustva ali pa že kar živalsko plat ženske narave. Cinizem in navidezna brezbrižnost izzoveta smeh, ki ponikne ob redkih pasusih odkrite žalosti in obupa, ko se za kratek čas moč alkohola razblini z upanjem na svetlejšo prihodnost vred. Čeprav je Novakova – verjamemo ji, kakor da je tudi ona doživela taisto travmatično izkušnjo – lik Juliške zastavila na kopici za burkaštvom skritega brezupa in nemoči, jo prezir nad pokvarjenim in nepravičnim svetom vendarle etablira med življenja željne ljudi. Še vedno ji ostaneta steklenica močne pijače in pesem, ki v ritmu čardaša opeva – tako se ji zdi – njo samo. Pesem Juliška, v izvedbi hrvaškega kantavtorja Miroslava Škore, jo vzpodbudi k petju in plesu, kjer pozabi na presunljivo in malodane srce parajočo zgodbo izigrane ženske.