O čem je potrebno govoriti, ko govorimo o Pohorskemu bataljonu? Oziroma bolje, o čem imam(o) pravico govoriti, ko govorim(o) o Pohorskem bataljonu in tisti poslednji bitki 8. januarja? Po eni strani me prebada brezsramen občutek, da je najbolje biti tiho, češ da nisem bil tam in se me to ne tiče. Od tega vprašanja bi rad zbežal in svojega mnenja ne izpostavljal pred drugimi. Precej tesnobno je namreč živeti v času, ko lahko hitro rečeš preveč in si za to kaznovan s prezirom. In kaj je današnjemu zoomerju bolj zastrašujoče kot misel na občutek sramu in krivde, ker je izrekel nekaj, česar pravzaprav ni mislil? A vendar ne morem molčati. Pravzaprav sem prepričan, da je ta potreba po molku in umiku po drugi strani zgolj pretveza pred prevzemanjem določene odgovornosti. Odgovornosti do česa pravzaprav? Do izkušenj in travm naših prednikov? Do sebe in tistih po nas? Če je nemogoče molčati, je potrebno (spre)govoriti. Toda o čem in kako? Kako govoriti in izbrati ustrezne besede, da bi zarezali v ta kočljivi trenutek, v katerem se trenutno nahajamo? Dokaj enostavno je namreč reči, da smo zgolj prestrašeni in paranoični, ker ne vemo, kaj nam bo prinesla prihodnost. Vendar situacije, kot so ponovna možnost vojne na naših tleh, niso nekaj abstraktnega. Še zdaleč ne, če se vojna dogaja neposredno blizu nas in naši medsebojni odnosi zaradi bipolarne (politične) razklanosti vse bolj in bolj pokajo po šivih. Kako torej (spre)govoriti o vojni in padlih borcih, ne da bi ob tem onečastili njihovega spomina, a hkrati spregovoriti o nas samih? Kako ob obletnicah pomembnih bitk iz naše kolektivne zgodovine, kot je bitka pri Treh žebljih, prižgati svečo za žrtve in tega hkrati ne dojemati kot popolno abstrakcijo, ki se tiče samo nekega temnega obdobja iz preteklosti? Navsezadnje so vsi spomeniki tukaj primarno zaradi nas in ne zaradi žrtev, ki so jim postavljeni. Ali kot pravi Boris Pahor v svoji Nekropoli, spomeniki so zavarovanje pred človekovo pozabljivostjo in revnostjo njegove domišljije. Vsaki generaciji slej ko prej odteče čas in vsaka sedanjost nekoč postane preteklost. Kako lahko torej sebi približamo razumevanje določenih zgodovinskih trenutkov, v katerih nismo bili neposredno prisotni, in hkrati določeno razumevanje prenesemo na tiste, ki ostanejo za nami? Kaj je naša dolžnost v tem razbitem svetu? Ali smo zmožni odpreti svoje srce in poskušati razumeti to, kar nam je na prvi pogled tako zelo tuje? Kako si lahko poskusimo razlagati boj za pravico v času, ko si bo zaradi vse večjega segrevanja ozračja počasi težko predstavljati že zasnežene pohorske gozdove, po katerih so tisti otroci, ženske in moški 8. januarja 1943 prelivali svojo kri?

Vsebinska izhodišča in vprašanja, ki sem jih naštel v prejšnjem odstavku, so posledica premišljevanj, ki se mi kot asistentu in soustvarjalcu porajajo med ustvarjalnim procesom uprizoritve Pohorski bataljon. V času, ko to pišem, smo z ekipo razkropljeni in globoko v poletni pavzi. Sam sem tukaj, kjer smo pravzaprav krenili na pot tega napornega, a pomembnega odstiranja krutih tančic preteklosti, v pripekajoči Ljubljani, med štirimi stenami svojega stanovanja. Na neki način sem z glavo in želodcem še vedno v gledališču, med poskusi rekonstrukcij nekaterih travmatičnih situacij in prebiranjem okupatorjevih razglasov. Po drugi strani si želim biti na morju in ne razmišljati o tem, da se je pravzaprav potrebno usesti in napisati to, kar se mi zdi pomembno. Predvsem se mi zdi pomembno, da se napiše: ko govorimo o Pohorskem bataljonu, govorimo o ljudeh. Govorimo o konkretnih ljudeh z imeni, priimki in partizanskimi vzdevki. A prav tako govorimo o izkušnji človeka kot takega, o ekstremnih čustvenih stanjih in kočljivih moralnih dilemah, ki jih v človeku predrami stanje vojne. Ker o vojni ne morem govoriti prvoosebno – trenutna vojna v Ukrajini mi je kot posamezniku, rojenemu v samostojni republiki Sloveniji leta 1998, geografsko najbližje doslej – lahko govorim pravzaprav zgolj o sebi in o občutkih, ki jih doživljam med ustvarjanjem te predstave. Do tematike partizanstva in borbe za svobodo v času druge svetovne vojne sem od nekdaj čutil določeno oddaljenost, a hkrati neverjetno bližino. Ti občutki izhajajo predvsem iz zgodnjih otroških stikov z dedkom po očetovi strani, ki je bil, kot mnogi mladi fantje v času druge svetovne vojne na Štajerskem, pri sedemnajstih letih z okupatorjeve strani prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Po šestih mesecih bojevanja sta s prijateljem, nekje v francoskih Alpah, sredi noči pobegnila na drugo, zavezniško stran. Francozi so ju kljub dopovedovanju, da sta Jugoslovana, zajeli in ločeno poslali v ujetništvo, od koder je bil dedek po stradanju in mučenjih februarja 1945 izpuščen ter nazadnje poslan v Peto prekomorsko brigado, kjer je dočakal osvoboditev. A vojna se za mnoge pravzaprav ni končala, pustila jim je tako psihične kot fizične posledice. Dedek je takoj po vojni doživel hudo prometno nesrečo, zaradi katere je do konca življenja ostal invalid. Poleg tega so mu v programu zdravljenja zaradi psihične neuravnovešenosti pripisali terapijo z elektrošoki, kar je njegovo stanje še dodatno poslabšalo. Ko torej govorim o drugi svetovni vojni in njenih posledicah, pravzaprav ne morem mimo dejstva, da sem tudi sam posledica vojne. Živim v času, ko mi je na srečo marsikaj prihranjeno. Ne stradam in pozimi ne zmrzujem. Če mi je prevroče kot ta trenutek, zaprem okno in vklopim klimo. Nimam strahu pred tem, da bi se nekega jutra zbudil, opravil vojaški postroj in naenkrat okrog sebe zaslišal šviganje krogel in eksplozije minometov, ki mi bodo v roku dveh ur vzeli življenje. Ko torej govorim o otrocih, ženskah in moških iz Pohorskega bataljona, ne morem mimo dejstva, da danes živim kot posledica tega, za kar so se borili. Čeprav nisem neposredni potomec tistih, ki so padli pri Treh žebljih, obstajam kot posledica nekega drugega človeka, čigar življenje je bilo pri petindvajsetih letih nepovratno zaznamovano s tem, kar je videl in doživel v času vojne. Zato se, ko govorim o vojni, ne sprašujem samo o dejstvih, ki jih lahko preberemo v Wikipediji in zgodovinskih knjigah. Sprašujem se o ljudeh, ki so upali, verjeli in bili absolutno prepričani, da se morajo boriti za boljši jutri. Ko govorimo o teh ljudeh, namreč ne govorimo zgolj o partizanskih etiketah iz nekega preteklega časa. In če govorimo o njih zgolj kot o zgodovinskih faktih, govorimo pravzaprav o lastni ignoranci in odlepljenosti od realnosti, za katero mislimo, da se nas ne tiče. Pohorski bataljon je po mojem mnenju torej vse prej kot še ena uprizoritev, ki bi skorajda z nekakšno nostalgijo poskušala govoriti o preteklosti, ki je nismo doživeli in jo obujamo samo zaradi trenutnega globalnega trenda. Naravnost zastrašujoče je, da danes govorimo o vojni predvsem na način, kot ga lahko doživljamo ob branju novic. Ko govorimo o vojni na tak način, posledično ne govorimo o žrtvah in posledicah, o upanjih in strahovih za boljši jutri, ampak zgolj o dejanjih velikih akterjev na najvišjih položajih. Ker je vojna danes očitno zgolj še eno sredstvo za nekaj, kar v ljudeh spodbuja medsebojno sovraštvo ter politično in ideološko razklanost, je po mojem mnenju ta predstava tisti nujni, kot rečemo na Štajerskem, focn, ki ga potrebujemo, da bi ponovno uzrli svoj obraz v zrcalu.

Kaj je navsezadnje moč in namen gledališča danes, če ne to, da nas v času trajanja predstave spomni na vse, kar imamo zakopano globoko v sebi? Ali ima sploh smisel proizvajati gledališke učinke na način, ki ne teži k ponovni vzpostavitvi stika s samim sabo? Če želimo torej govoriti o tem, zakaj sta borba in padec Pohorskega bataljona danes pravzaprav pomembna, moramo najprej spoznati zgodbe vseh tistih otrok, žensk in moških, ki so 8. januarja 1943 prelili svojo kri po zasneženih pohorskih gozdovih, in jih poskušati razumeti. A ne zato, da bi zgolj bolje (s)poznali zgodovinska dejstva in enkrat na leto za njih prižgali svečo, temveč predvsem zato, da bi skozi te zgodbe uzrli sami sebe in poskušali zgraditi svet, v katerem se takšne zgodbe ne ponavljajo.

Povezava: PDF gledališkega lista