Predstava Eichmann v Jeruzalemu se začne s pojasnjevanjem literarnih in filmskih virov, na katerih temelji igra, pojasni njihov vidik o holokavstu in oriše delovanje nacističnega stroja smrti. Zgodbo nato osredotoči na sojenje Andriji Artukoviću, ključnemu hrvaškemu akterju pri iztrebljanju Judov. Artukovića, nekdanjega policijskega ministra Neodvisne države Hrvaške, so ZDA v visoki starosti izročile Jugoslaviji. Leta 1986 pa je bil v Zagrebu obsojen na smrtno kazen.

Kot so sporočili iz Cankarjevega doma, igralci rekonstruirajo pričevanja preživelih z vidika bralcev in gledalcev. Občinstvo nagovarjajo neposredno kot del nekakšne razprave. Igro spremenijo v grozljiv opomin na grozote, ki jih človek lahko naredi drugemu brez obžalovanja, moralne presoje in etične odgovornosti.

Nacistični poveljnik Adolf Eichmann je bil med drugo svetovno vojno odgovoren za transport Judov v koncentracijska taborišča. Leta 1960 so mu sodili v Izraelu, kjer se je predstavil kot ubogljiv birokrat, ki je zgolj opravljal dodeljene dolžnosti. Eichmann je bil obsojen na smrt.

Med sojenjem je judovska ameriška politična filozofinja Arendt za časopis The New Yorker pisala reportažne prispevke, ki jih je kasneje združila v knjigo z naslovom Eichmann v Jeruzalemu. Avtorica nacističnega poveljnika ne prikaže kot demonsko nečloveško pošast, temveč le kot neopaznega posameznika, čigar naloga je bila čim bolj učinkovito izpolnjevati ukaze nadrejenih. Po njenem mnenju je Eichmann vsak, ki v spletu nesrečnih okoliščin pristane na to, da je uporabljen kot sredstvo za množično pobijanje.