Roman Mojster in Margareta je eden najprepoznavnejših ruskih romanov iz 20. stoletja in pomeni vrhunec opusa Mihaila Afanasjeviča Bulgakova. Pisati ga je začel leta 1928, nato ga je zažgal, leta 1931 ga je začel znova ustvarjati ter ga z daljšimi presledki pisal in dopolnjeval več kot deset let, vse do svoje smrti leta 1940. Uradno je roman izšel leta 1966, pred tem pa je bil več let dostopen kot samizdat, kar je bilo seveda ilegalno. Gre za besedilo v treh delih in s številnimi poglavji. Če bi bilo to dramsko besedilo, bi verjetno šlo za postajno dramatiko, sicer značilno za ekspresionizem. Bulgakov je pri pisanju veliko črpal iz (literarne) zgodovine – osrednji motiv predstavljata Jezus in Poncij Pilat, večkrat je citiran Puškin, očitna pa je tudi referenca na Fausta, v dinamiki Hudič – Umetnik – Margareta. Roman je bil v svetu večkrat uprizorjen v lutkovnih kot pa dramskih gledališčih. Vsekakor je takšno množico likov, razprostrtih skozi več (meta)zgodb, prizorišč in razpotegnjenih čez več let, težko v celoti postaviti na oder. Vsak od treh delov romana ima namreč svoj fokus, zgodbo, čas in protagoniste, zato celotno dogajanje najlažje zajamemo, če se posvetimo vsakemu delu ločeno. V Sloveniji je bila zadnja uprizoritev leta 2013 v SNG Maribor pod režijsko taktirko Janusza Kice. Ob 70-letnici Lutkovnega gledališča Ljubljana se besedilo vrača na odre, vajeti režije pa prevzemata Matija Solce in Mirjana Medojević.
Če upoštevamo kontekst nastanka romana Mojster in Margareta, obdobje Stalinove diktature, ter teme, ki jih odpira bralcu v premislek, lahko pridemo do spoznanja, da je (sicer ne samo pri tem romanu) zaželena metodologija branja »recepcijska estetika«, ki angažira bralca v aktivnega soustvarjalca umetniškega dela. Enako seveda velja tudi za uprizoritev (ponovno, ne samo v tem primeru) romana. O pomembnosti sodelovanja občinstva in ustvarjalcev za predstavo so pisali že mnogi. Koncepti emancipiranega gledalca se razvijajo že več desetletij in se razprostirajo od Brechtovega epskega gledališča prek Artauda in gledališča krutosti do Augusta Boala. Pri vseh teh so gledalci sicer aktivni in ozaveščeni na drugačne načine, kljub vsemu pa jim je skupno zavedanje, kaj lahko emancipiran in predvsem angažiran gledalec doseže. Dialog z občinstvom se vzpostavlja na različne načine, lahko ga samo dobesedno nagovarja s prebito četrto steno ali pa skozi druge performativne oblike, kot na primer instalacije, pri katerih brez občinstva pravzaprav ni dogodka. S tem pa seveda občinstvo dobi tudi osebni angažma, ne pusti se voditi nikogaršnji misli, razen svoji, in postaja tudi kot del družbe vedno aktivnejše.
Po principu vključevanja občinstva v predstavo Ilija Kabakov predstavi koncept »popolne instalacije«, saj sta gledalčevo izkustvo in angažma ključnega pomena.Trdi tudi, da je prav zaradi tega tudi instalacija gledališki dogodek. Odnos med umetniškim delom in gledalcem pravzaprav poudarja, da je pri instalacijah gledalec vse – upravljalec in opazovalec. Koncept instalacije sicer sega že v čas Wagnerja in nastanka »gesamtkunstwerka«, ko je k celostni zasnovi umetnosti dodajal tudi sodobnejše smeri. Enako je instalacija vedno znova nadgrajena s pojavom novih tehnologij in postopkov. Na sredini 60. let prejšnjega stoletja je bil za sodobno umetnost prelomen pojav videa, danes pa se pri instalacijah srečujemo s senzorji, hologrami, roboti. Instalacije niso nujno site-specific, niso vezane na prostor, čeprav se podobno kot začetni performansi tudi te skoraj večinoma pojavljajo kot del razstave. Skozi 80. in 90. leta 20. stoletja so instalacije posta-jale interaktivne, vedno bolj spodbujen je bil dialog med umetnikom in gledalcem. Ali vsi vidimo isto? Seveda znotraj žanra instalacij poznamo več različnih fokusov, recimo pri videoinstalaciji igrata ključno vlogo video in prostor, gledalec pa s spremembo gledišč po prostoru spreminja tudi gledišča na videoposnetek. Prilagaja se tudi vloga gledalca oz. obiskovalca instalacije, glede na raven želene participatornosti, obstaja več primerov, ko je gledalec z obiskom interaktivne videoinstalacije v bistvu igral kot v filmu. Ena od priljubljenejših oblik instalacij zadnje čase je »intervencija v prostor«. Gre za obliko umetnosti, ki vedno meji na politično dejanje že s samim premikom v javni prostor, logično pa sproža tudi angažma gledalcev/mimoidočih in jih sili v odziv, kakršenkoli že bo.
Roman Mojster in Margareta je v bistvu sprehod po Moskvi, opisi so izredno natančni, skoraj bi lahko govorili o turističnem vodniku po Moskvi med svetovnima vojnama. Vsak obiskovalec oz. prebivalec Moskve si bo znal točno predstavljati vse premike po mestu. Veliko dogajanja je umeščenega tudi v javni prostor (Kremelj, Aleksandrovi vrtovi, Arbat), s čimer že sama zasnova in vsebina romana nakazujeta na raznolikost možnosti uprizoritvenih konceptov. Nič se torej ne zdi bolj smiselno kot uprizoritev romana z dejanskim sprehodom po postajah (torej instalacijah). Na eni od postaj spoznamo Bezdomnega, na drugi gorijo rokopisi, mogoče naletimo tudi na križanje ali pa režečo se mačko. Vsekakor besedilo ponuja veliko več gradiva za premislek, sporočilo in predvsem izkustvo, kot to dopušča dramsko gledališče.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)