Letošnji Seminar sodobnih scenskih umetnosti se je začel s predavanjem dr. Rastka Močnika z naslovom Umetnostne prakse in revolucionarna praksa in nadaljeval s predavanjem filmskega režiserja Vlada Škafarja Srečanja gledalca s sabo. Gre za predavatelja, ki se ne osredotočata na sodobne scenske prakse.
Kaj se v letu 2011 na Seminarju, ki poteka pod naslovom Kako misliti dispozitive v sodobni umetnosti, obeta?
Jasmina Založnik: Na Seminarju bomo pozornost posvetili teoriji in zgodovini dispozitiva, prav tako pa omenjene teorije prenesli tudi v prakso in jih osvetliti skozi različne prakse in umetniške zvrsti. Sodobne scenske umetnosti se pogosto referirajo na druge umetniške zvrsti in zato je zanimivo, da se predstavijo tudi predavatelji in umetniki, ki jih nujno ne povezujemo samo z gledališčem in plesom. S širjenjem perspektiv in pogledom bogatimo tudi svoja znanja in se osvobajamo vzorcev, prestavljamo kontekste in razvijamo misel v nove smeri. V letu 2011 se nam tako obeta kar nekaj predavanj, tudi internih, in raziskovalnih terminov ter praktičnih in teoretskih delavnic. Naj omenim le tiste najbližje, ki se nam obetajo. Prvo javno predavanje bo 24. januarja 2011. Tokrat pripravljamo predavanje nemškega teoretika, profesorja Patricka Primavesija, ki ga mnogi poznajo kot soustanovitelja katedre za dramaturgijo (ustanovil jo je skupaj s Hansom-Thiesom Lehmannom). Njegovo predavanje bo osredotočeno na umetniško skupino Ligna in gestikulacijo, situacijo in intervencijo, ki zaznamujejo njihovo delovanje. Temu bo sledila delavnica Tekst kot besedilo – Dispozitivi domišljanja in predstavljanja z Janezom Janšo. Seminaristi bodo ustvarjali zapise in jih tudi predstavljali v različnih formatih. Odločitev in način »spopada« s tekstom sta odprta, odvisna od posameznikovih preferenc in ustvarjalnosti. Februarja se nam obeta predavanje aktivista in teoretika Geralda Rauniga, ki trenutno predava na Univerzi v Zürichu. Prav tako pa na Maski pravkar prevajamo njegovo knjigo z naslovom Umetnost in revolucija. Čas njegovega prihoda bomo izkoristili tudi za promocijo knjige in poleg predavanja o Dividuumu pripravili tudi okroglo mizo, ki bo reflektirala odnos med umetnostjo in aktivizmom. Februarja bomo izvedli še dolgo pričakovano delavnico Everybodies, ki jo bo vodila Petra Sabisch. Na delavnici bodo skozi različna orodja, igre in metode, ki jih razvija spletna platforma Everybodys Toolbox (več na: http://www.everybodystoolbox.net), udeleženci pod vodstvom mentorice sami postavljali »lecture« performans Generique.
Obe delavnici, ki jih pripravljamo, sta že pritegnili zanimanje številnih ustvarjalcev, saj odpirata številne možnosti, spodbujata ustvarjalnost in tudi vzpostavljata mehanizme za reflektiranje lastnega dela, ki ni zgolj umetniško, temveč tudi teoretsko, analitično, kritiško in podobno. Do konca leta se bo zvrstilo še nekaj predavanj, med katerimi je verjetno mnogim najbolj poznano ime Tima Etchellsa, člana skupine Forced Entertainment. Etchells bo v času svojega bivanja s svojo predstavo gostoval tudi na festivalu Exodos, tako da ga bodo imeli mnogi priložnost spoznati kot pedagoga in performerja. Ko govorim o Seminarju, pa se ne smem omejiti le na javne dogodke, saj je čas Seminarja prav v internih srečanjih, raziskovalnih terminih, skupinskemu branju in analizah teksta, debatah, ogledih predstav, ki so morda prav zaradi intenzivnosti in majhnosti skupine včasih še pomembnejši. Teorija in praksa, filozofija in umetniške stvaritve. Brez enega ne bi bilo drugega in obratno. Vsaj, kar se tiče Seminarja, ne.
Kako sestaviš, misliš program? Gre tudi za povezovanje z ostalimi segmenti Maske, kot je primer Raunig? Predaval bo na Seminarju, na Maski pa bomo izdali tudi njegovo knjigo, kot si že omenila.
Jasmina Založnik: Program pripravljam vse leto. Zbiram, pregledujem, se posvetujem, opazujem … premišljujem o vsebinah, aktualnostih, možnostih in podobnem. Nato pripravim okvir, sestavim listo potencialno zanimivih ljudi, ki bi jih želeli predstaviti in ki bi seveda imeli na zastavljeno izhodišče kaj povedati. V kolikor na drugih področjih opazim sinergijo z zastavljenim programom, razmislim o načinu vključitve. V kolikor pa se naši programi preveč razlikujejo, poskušam misliti o odpiranju in povezovanju na drugih ravneh (na primer o povabilu ustvarjalcev na interna srečanja, oglede predstav, spremljanje procesa dela …). Zaradi želje nekaterih, da bi bili v umetniški proces tudi sami vključeni, da bi spoznali še druga polja, je ta možnost vselej odprta. V preteklih letih smo tako že gostili različne raziskovalce, z njimi smo se pogovarjali, analizirali njihova dela, gostili smo ustvarjalce, si ogledali predpremiere ali odprte vaje, se ob njih pogovarjali ... Nekateri udeleženci so aktivno sodelovali tudi pri izvedbah dogodkov ali pa bili v proces kako drugače vključeni. Seminar je odprt za različne možnosti. Prilagajamo se potrebam in željam udeležencev. Vsaj v internih seminarjih. Javna predavanja so namreč bolj začrtana in uokvirjena. Gostujoče predavatelje in tuje mentorje namreč povabimo mnogo pred pričetkom Seminarja, saj so njihovi urniki pogosto zelo natrpani.
Glede na to, da si tudi sama obiskovala Seminar sodobnih scenskih umetnosti: kako bi povzela obe svoji izkušnji (sedaj si vodja Seminarja)? Kaj ti je Seminar dal, odprl, kaj je doprinesel v domače sodobne scenske umetnosti?
Jasmina Založnik: Seminar sodobnih scenskih umetnosti mi je ponudil okvir za razmišljanje, razumevanje sodobnih umetniških praks. Prav neformalna srečanja in zanimiva skupina ljudi, ki smo ga obiskovali, so v meni vzbudili strast do poglabljanja, samoraziskovanja, branja teoretskih tekstov, spremljanja aktualne produkcije, umeščanje le-te v širši kontekst. Bila je prijetna in izjemno intenzivna izkušnja. Mislim, da tudi za mnoge druge, ki so obiskovali seminar. Povezali smo se. Ne le na srečanjih, temveč tudi drugače. Verjetno mi bo najbolj ostala v spominu ostala delavnica z Mikom Hentzom, ki je bila še posebej intenzivna. Prav na tej delavnici smo se zelo povezali. Premagala sem tudi lastni strah pred nastopanjem. Šla sem preko sebe in se pri tem mnogo naučila o sebi in drugih. In nato smo kar nadaljevali. Vsi. Skupaj. Ustvarjali, delili, poskušali nekaj konkretnega narediti. Verjetno je bil to tudi razlog, da sem s Seminarjem nadaljevala in danes sama postala nek motor tega neformalnega programa, ki je ozko specialističen, vendar, kaj pa ni … Vse te specifične vede in oblike ponujajo nekaj svojstvenega, drugačnega, ozko profiliranega in prav zaradi tega imajo moč povezovanja ljudi med seboj. Kot za vsako drugo neformalno izobraževanje pa je mnogo pridobljenega odvisno od lastne iniciative. Neformalna izobraževanja ponujajo neko ogrodje, ki ga moraš sam dopolnjevati in širiti. Blizu mi je Konfucij s svojo idejo: Slišim in pozabim. Vidim in si zapomnim. Naredim in razumem. In tej poskušam slediti, osebno in profesionalno. Prebiram, apliciram, gledam in ustvarjam. Svoj način in videnje prenašam tudi v delo na Seminarju. Prizadevam si, da bi imeli tudi udeleženci podobno izkušnjo, kot sem jo imela sama. Prav zaradi tega poskušam ustreči njihovim željam, jim ponuditi še kaj več ali pa vsaj kaj drugačnega ...
Kaj nam lahko poveš o seminaristih, za kakšno populacijo gre (starost, izobrazba, interesi)? Poleg tega, da pridobijo določena znanja, da jim Seminar odpira horizonte ... Kako ga lahko praktično uporabijo? Je opravljeni Seminar referenca za iskanje dela, recimo?
Jasmina Založnik: Populacija je raznolika, prav tako njihov interes in izobrazba. V seminar se vključujejo profesionalci, študentje višjih letnikov in absolventi, mladi kritiki, dramaturgi, raziskovalci. Populacija se tudi spreminja iz leta v leto. Nekateri prihajajo, nekateri ostajajo. Vselej pa je v skupini več kot polovica resnično aktivnih na samem umetniškem polju. Lahko bi rekla, da soustvarjajo nek prostor misli, bodisi kot dramaturgi, bodisi kot kritiki, bodisi kot ustvarjalci. Iz Seminarja je v desetih letih izšlo kar nekaj priznanih imen. Med drugim so Seminar obiskovali Ana Perne, Irena Tomažin, Saška Rakef, Rok Vevar, Andreja Kopač, Samo Gosarič, Dušan Dovč … Tudi tokrat ni bistveno drugače: med seminaristi so dramaturgi, raziskovalci, kritiki, dramatiki in tisti, za katere sem prepričana, da bodo to kmalu postali. Glede na zahtevno topiko letošnjega leta pa ne preseneča, da je letošnja generacija v veliki meri zelo dobro filozofsko in teoretsko podkovana. Vsekakor ni le Seminar tisti, ki »vzgaja«, producira te ljudi, ampak jim pa vsekakor ponuja okvir, spodbudo za nadaljnje poglobljeno razvijanje lastnih interesov. Osebnih zgodb ne poznam oziroma se mi zdi, da morajo o njih spregovoriti drugi.
Saška Rakef: Seminar mi omogoča možnost kontinuiranega izobraževanja in nadgradnje znanj na področju, ki je znotraj formalnega in neformalnega izobraževanja v našem prostoru dokaj prezrto. Sodobne umetniške prakse, alternativne prakse, robne prakse. Bodisi praktične delavnice ali pa teoretična predavanja, njihov format vedno omogoči resnično »srečanje« – izmenjavo mnenj, izkušenj; seminar je – inspirativen. In ne nazadnje, vrednost seminarja so njegovi udeleženci in vodja izobraževanja Jasmina Založnik – zaradi njih je seminar resnično živ organizem, diskusije in uvidi, ki jih prinašajo, bogatijo tako mene kot moje delo.
Seminarju je, med drugim, sledila tudi Šola ustvarjalne kritike in teorije v gledališču Glej. Vodi jo Rok Vevar, ki je tudi obiskoval Maskin Seminar. Rok, kaj je Seminar vnesel, spremenil? Pred časom smo ugotavljali, da je neformalno izobraževanje okrepilo poznavanje sodobnih scenskih umetnosti, da pa je slabše poznavanje predhodnih zgodovinskih obdobji, recimo modernizma. Zanima me tvoje videnje, izkušnja Seminarja in kako te je pripeljala do Šole ustvarjalne kritike?
Rok Vevar: Maskin Seminar je vselej zagotavljal zelo sofisticirano teoretizacijo različnih vidikov, fenomenov in vzporednic sodobnih scenskih umetnosti. A Seminar je po mojem mnenju že razmeroma jasna artikulacija potreb po specifični teoretizaciji, ki jo je ta prostor začel v zvezi s scenskimi umetnostmi pogrešati že pred tem. Od leta 1991, ko se z novim uredništvom Maske začne nastavljati neka paradigmatska sprememba v mišljenju in refleksiji scenskih umetnosti, je krog revije, založništva in produkcije Maske dosegel, da so se ljudje – tudi razmeroma mladi ljudje – danes sposobni o scenskih umetnostih pogovarjati na razmeroma visoki ravni. In o tem celo pisati. V tem se razlikujemo od pretežnega dela Evrope. Reviji Frakcija v Zagrebu in TkH v Beogradu sta nastali kasneje, po zgledu Maske. Tako danes veliko večino kulturnih kontekstov scenskih umetnosti po Evropi pred t. i. balkanskimi teoretiki scenskih umetnosti, kamor nas prištevajo, obhaja mešanica sramu in nelagodja. To vem, ker sem imel kar nekaj delavnic z mladimi kritiki v okviru evropske festivalske mreže FIT (Festivals in Transition). Iz naše regije izhaja vrsta izjemnih teoretikov s področja scenskih umetnosti.
V zadnjih letih sem ugotovil, da zmorem določena znanja, ki sem jih z leti prodobil, posredovati naprej in da imam talent za delo z ljudmi. Zato sem na pobudo moje prijateljice Simone Semenič, ki je bila takrat še predsednica Društva Glej, ustanovil Šolo ustvarjalne kritike in teorije. A moj stik z revijo Maska in njenim uredništvom sega še v leta pred Seminarjem. Sam sem v 90. letih obiskoval šolo GILŠ Kodum in Simon Kardum, ki je bil takrat eden izmed mentorjev na tej šoli (predmet se je imenoval Uvod v fenomenologijo pretvarjanja – teorija in zgodovina scenskih umetnosti), nas je vsak teden odpeljal gledat kakšno predstavo, o kateri smo se potem pogovarjali. Ljudje iz kroga Maske so nam takrat na formalni ali neformalni ravni pomagali pri projektu izobraževanja in samoizobraževanja, a to je bilo – četudi se morda sliši neverjetno, saj govorim samo o desetletju razlike – precej bolj podobno improligi, kot je danes Maskin Seminar pa tudi Šola ustvarjalne kritike in teorije. A imelo je neverjeten šarm in predvsem neverjeten entuziazem. V teh letih so na področju scenskih umetnosti teorija, njeni potencialni jeziki in raven artikulacije doživeli izjemen korak naprej. A na neki točki sem ugotovil, da moji mlajši kolegi na primer ne vedo kaj dosti o modernem gledališču, o katerem nam je včasih na Primerjalni književnosti predaval Lado Kralj. Tako letos na Šoli ustvarjalne kritike in teorije obnavljamo gledališke in plesne fenomene od Zolaja do Brechta, od Loie Fuller do Judson Dance Theatre. Sam vidim Šolo ustvarjalne kritike in teorije kot neko srednjo šolo, Maskin Seminar pa kot faks. Tako razumem Maskin Seminar kot partnerja, s katerim sicer nimamo formalno registrirane zveze, smo pa v neki vrsti ljubezenskega razmerja. Mislim, da se ljudje v našem kulturnem kontekstu ne zavedajo, kako odločilno je celotna Maska – vključno s Seminarjem – v zadnjih dveh desetletjih vplivala na refleksijo scenskih umetnosti v Sloveniji, pa seveda tudi v regiji in po Evropi.