Začelo se je leta 2012....samo, da veste kaj vse je bilo potrebno, da se je lahko zgodila predstava...

Fizične manifestacije je naslov projekta raziskave, ki ga Snježana Premuš s sodelavci in opazovalci razvija od leta 2012. V tem času je predstavila javnosti projekt v obliki dokumentarnih instalacij in filma. Intermedijsko instalacijo Inteligentno telo 2012, pilot za plesni dokumentarec Inteligentno telo 2013 ter plesno-dokumentarno predstavitev projekta Fizične manifestacije 2014.

Laboratorijski način dela je poteka po smiselnih in razvojnih fazah. "Opazujem kako vsaka točka dotika ali osredotočenja akumulira izkušnje in spomine, ki se nalagajo kot usedline v telesu in tvorijo večplastnost podobe. Iščem trenutek, ko se povežejo in manifestirajo." Snježana Premuš se je s plesalkami, igralcem, performerji skratka lotila raz-stavljanja telesa veščih discipline, ki jo terjajo sodobne uprizoritvene prakse. V njih ne domuje »le« odrska, temveč tudi koda kulture, prostora in časa. Da bi odkrili v sebi izvor, preusmerili pogled in se tudi tako re artikulirali so se spustili v proces. Bolj, kot za časovno distanco, gre za poglobitev. Kako pozabiti, kar znamo, kar s(m)o se priučili, prevzeli za samoumevno? Morda tudi kako smo do znanj prišli, katere izkušnje so se izluščile, kako jih lahko uporabimo, da znano ni samo po sebi tudi samoumevno? Kako spustiti in/ali ponovno pogledati, se odpreti sebi, so udeleženim? Proces se je začel z opazovanjem telesa, anatomije, z masiranjem in sproščanjem skeleta, mišic, tkiv...Tudi zato, da so notranji prisluh potihnili in so se v sproščeno telo naselile spontanješe odzivi. Počasi je v mehkobnem sozvočju, najprej z lastnim in potem še drugimi telesi, prihajalo do prepletov, ki so delovali povezovalno. Kaj kretnja enega povzorči drugemu telesu? Kako se ji prilagodi, kako se opre nanj, kakšno rekacijo to sproži?

Proces so opazovali tudi tisti, ki ne domujejo v uprizoritvenih umetnosti. Arhitekti, tudi krajinski, psihiater, teoritiki in kritiki uprizoritvenih umetnosti, performerji in navadni spremljevalci. Njihova, naša opazovanja prav tako rezultirajo v procesu. Snježana Premuš se je reartikulacije znanega lotila temeljito. Z natačnim vodenjem udeležencev, s senzibilnim lovljenjem impulza telesa, rahlanjem kodiranega in povezovanja udeležnih v skupnost, ki sobiva. Se opira drug na drugega, se povezuje. Se skupaj tudi upira.

Predstava, ki je pred vami je celota in je vmesna postaja.

Prepleta proces in ga manifestira v zgodbo o telesu. Kot opazovalka vseh faz dela vidim zgodbo o telesu, plesu, performasu, odru, prostoru in času. Vem, bere se tako splošno. Toda razkošje uvida tudi nam, zunanjim opazovalcem omogoča opazovanje raz-stavljanje, ponovno ovezaveščanje telesa kot lakmusovega papirja kodov okoli nas. Kot ne plesalka, kot zgolj opazovalka performerjev vidim zgodbo o plesu. O tem kako se gibi, živa bitja povezujejo, prepletajo in odreagirajo drug na drugega. Kot bi pišoči vezali besedo, potem, ko bi se soočili z vsako črko abecede. Jo poslušali, vsako posebej, da odzveni, počasi in s posebno pozornostjo bi jo potem izgovorili. Šele potem pride besede. Tako se iz geste, giba, organov stke zgodba. Prazaprav ugibam. Četudi sem spremljala u-gibanje predstave ne morem trditi, da vem kako, od kje, da bi znala. Samo opazovala sem. Melino Iordanidou poznamo iz preteklih predstav Snježane Premuš. Njena osredotočenost, skorajda meditativnost prav gotovo izvira tudi iz poznavanja butoh tehnike. Liza Šimenc prihaja iz drugačnih plesnih svetov. Tistih in takih, ki fascinirajo, napadajo vse čute, stavijo na formo in nje lepoto. Grega Zorc je odličen igralec, performer v mnogih projektih. Via Negativa ga je najbolj zaznamovala. On pa njo. Tina Valentan je plesalka in pefromerka, ki vedno nosi pečat, podpis. Naj bo prizora, predstave. Nekako zna utelesiti projekte. Kvalitetna druščina sedaj tke zgodbo telesa iz njegovih globin. Nad gravitacijo s kinetiko, z uporom v objem, s pestjo v ples…Tudi ob klasični glasbi. Ne pa samo.