Plesni svet Magdalene Reiter je svet, ki spaja. Baletno natančnost  in disciplino s širino sodobnega plesa. Poljsko bogaboječnost z belgijsko norostjo (baletna šola na Poljskem in belgijska šola P.A.R.T.S. Anne Terese de Keersmaeker). Ponotranjen svet reda, estetike s tikom, ki se prikrade  v varnost odrske črne škatle in spremeni tok dogajanja. Četudi ne za vselej, toda dovolj, da se dvom v urejeno strukturo za trenutek naseli v prostor uprizarjanja, prezence in gledalca. Ko sta v Formi Interrogativi z Matejo Rebolj odplesali fantastično usklajen duet, ki je imel moč in krvoločno hitrost dvoboja, je bil postanek, ko sta zgolj stali druga ob drugi in se sramežljivo komajda spogledovali, dovolj, da smo pozabili na odličnost plesne veščine. Za konec dueta sta izbrali statičnost in dvom. Zgodil se je tudi moment v  Momentu, v moško ženskem duetu. On njo mačistično premetava v objemu. Ona z vso baletno in plesno zgodovino se mu prepusti kot lutka. Ni več zverzirano telo, je samo telo – brez vzgiba. Nepozaben moment. V In all these apropos sta plesalki po plesnem arzenalu v mikrofon dihali Becketta. Solo je spet pokazal na moč in lepoto veščine, a ostal je spomin na strah.  Videli smo film v predstavi, Aličino popotovanje, a v spominu je ostal strah plesalke pred razgalitvijo ultimativnega strahu – petje v javnosti. Spet »samo« moment. Vzgib, tik, ki vnese v red, veščino  prekinitev kot podpis. Če je Magdalena Reiter do sedaj nabirala trzajoče tike, ki so se kot drobne zareze razlezle čez  predstave, v Translandu naredi obrat. Iz vzgiba, ki  se vrača kot tik, tokrat ne naredi momenta, temveč predstavo v celoti. Morda se začetek gleda kot zvočno pretakanje celic, no, še česa manjšega v telesu, nabiranje nekakšnih mikro organizmov se začne vzpostavljati v telo, telo v gib....in v mnoge metamorfoze mnogih oblik telesa. Seveda gre za srečanje dveh teles, ne gre pa za odnos.  Tega pre mnogokrat uporabljenega klišeja v sodobnem plesu tu ni. Takoj, ko sta na odru vsaj dve telesi – je tu ves arzenal psihologije in psiho patologije. Toda ne pri Magdaleni Reiter. Ne v Translandu. Gre za odnos znotraj telesa in odnos do metamorfoz, ki jih življenje zada telesu. Tu je telo s tikom, »napako«, ki ga predstava poglablja. Morda se sprva  zdi, da vzgib cikličnost zgolj zmoti, toda ne,  tokrat gre po tekočem traku vzgib, »napaka« do konca. Do absurda.

Morda Magdalena Reiter v predstavah ne zrcali zunanjega sveta, ni aktualistična ali preprosta, konkretna.  Iz abstrakcije vdira v režo svetlobe nedefinirane časovnosti. Transland pa tako rekoč zamašira v srž  tistega, kar je večno in hkrati tukaj in sedaj.