Vladni ukrepi zategovanja pasu, čeprav so še vedno predstavljeni kot diskutabilni oziroma postavljeni v polje pogajalstva med sindikati in vlado, razkrivajo vesoljno hitrost približevanja stanju v Grčiji ali Španiji. A večina še vedno molči. V strahu pred izgubo naročnika. V strahu pred izgubo dela. V upanju, da posledic sami ne bodo čutili. Ali pač ne tako zelo. Mnogi celo verjamejo, da so odločitve vlade pravilne. Da se bomo tako znebili »fikusov« in »neprofesionalcev« in lahko zaživeli drugače, »pravičnejše«.

A prav »fikusi« in »neprofesionalci« so tisti redki, ki poskušajo pokazati dejansko stanje stvari. V tej luči lahko razumemo tudi javno prebiranje Cankarjevih Hlapcev, s katerimi so študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) izrazili nestrinjanje z napovedanimi varčevalnimi ukrepi.

Izbor drame seveda ni naključen. Prav tako pa ni uperjen samo proti vladi, ki se pokorava evrokratski falangi, temveč celotnemu slovenskemu narodu, ki na napovedane ukrepe ne reagira. Čeprav se jim drugje že upirajo. Počasi, a zagotovo. Hlapci potemtakem niso le naši poslanci, temveč predvsem mi sami. Tisti, ki v strahu samo čakajo, kot tudi tisti, ki še vedno slepo verjamejo praznim floskulam neizogibnosti varčevanja oziroma sprejemu izbranih napovedanih ukrepov. Kot ugotavljajo strokovnjaki, gre pri tem varčevanju »za varčevanje pri pravicah in svoboščinah: za zmanjševanje in odpravljanje pravic in svoboščin. Tega evrokrati seveda ne delajo iz sovraštva do pravic in svobode, saj so demokrati, pač pa v skrbi za lastne ekskluzivne in neomejene pravice ter v prizadevanjih za lastno, navsezadnje absolutno svobodo. Grčija je zanje prva in ključna etapa na poti k velikemu cilju: k temu, da bodo imeli pravico in svobodo početi, kar jih je volja. Na drugi strani gre za testiranje, koliko lahko ljudem vzameš: koliko jim lahko vzameš, ne da bi jih potisnil v upor, in koliko, ko se oziroma tudi če se upirajo. /.../ Gre za anestetično razgradnjo socialne države v bolj disciplinirani evrouniji, za brutalno doseganje istega cilja na njenem južnem obrobju. Če bodo disciplinirani in delavni evrodržavljani pristali na to, da se njihov denar steka v roke evrobankirjev in drugih finančnikov prek Grčije, se v naslednjem koraku lahko to izvaja bolj neposredno. Hvalevredno pri tem je, da se socialne države ne odpravlja popolnoma, temveč se jo omejuje na velike finančnike in njihove politične uradnike oziroma kamerade.« (T. Mastnak; Dnevnik, sobota, 22. 10. 2011)

Kako je torej mogoče, da ljudje še vedno podlegajo tem praznim besedam in ne uvidijo, da so ti majhni rezi v imenu boljše prihodnosti temelji erozije naše družbe? A žal bo takrat, ko bodo spregledali tudi tisti, ki (razvidno s forumov slovenskih elektronskih časnikov) ščitijo ukrepe in izražajo prezir in gnus do tistih, ki govorijo na glas in se izpostavljajo, uvideli, da so se motili, prepozno.

Temu se prilega tudi spodnja šala, ki sem jo pred dnevi prejela po elektronski pošti:

Možakar vstopi v bife, kjer zaradi racionalizacije streže robot.
»Kaj želite?« ga vpraša robot.
»En vinjak,« odgovori mož.
»Kolikšen je vaš IQ?« ga vpraša robot, ko se vrne z naročeno pijačo.
»Okoli 150,« odgovori mož.
Robot načne nato pogovor o najnovejših dognanjih v fiziki, astronomiji,
medicinski znanosti ...
Možakar nato zapusti bife, vendar mu radovednost ne da miru in se vrne.
»Kaj želite?« ga vpraša robot.
»En vinjak,« odgovori mož.
»Kolikšen je vaš IQ?« ga vpraša robot, ko se vrne z naročeno pijačo.
»Okoli 100,« odgovori mož.
Robot načne nato pogovor o formuli 1, stanju v prvi nogometni ligi in o
kvaliteti zadnje trgatve.
Mož spet zapusti bife vendar postaja vedno bolj radoveden in se še enkrat vrne.
»Kaj želite?«, ga vpraša robot.
»En vinjak,« odgovori mož.
»Kolikšen je vaš IQ?« ga vpraša robot, ko se vrne z naročeno pijačo.
»Okoli 50,« odgovori mož.
Robot se nagne k njemu in ga vpraša: »No, ste še vedno zadovoljni, da je
Janez Janša predsednik vlade.« (neznani avtor)

Kot vsaka šala je tudi ta poenostavljena, groba ali celo žaljiva in predvsem na številnih mestih diskutabilna, a vendar je njeno sporočilo jasno. Meri prav na tiste, ki se še ne upirajo. Iz enega, drugega ali tretjega kroga. Če bomo popustili, bo prepozno. Začeti je treba doma. Na lastnem pragu. Torej pri naši državi, vladi, če hočete. Upreti se izrednemu stanju, ki že vlada, in poskrbeti, da ne bomo večno samo hlapci. Hlapci hlapcev. Premisliti konciznost Jermanovih besed: »Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan.« Smo res takšni hlapci? Hlapci v rokah evrokratske falange, hlapci v rokah naših poslanskih hlapcev. Hlapci hlapcev.

Glasno prebiranje Hlapcev pred parlamentov zato naslavlja slehernega med nami. Ni nujno, da to storite javno, pred parlamentom. Bilo pa bi priporočljivo, da po Hlapcih posežete vsaj doma. In naprej sledite izboru študentov, ki obljubljajo, da bodo z branjem nadaljevali.

***
Povezava na besedilo: Ivan Cankar Hlapci