Na svetovni dan plesa v Sloveniji vlada prav posebno vzdušje. Namesto, da bi praznovali, ukinjamo. Obrezujemo drevesa ali kako že ... In čakamo.
Mnenje o ukinitvi Centra sodobnih plesnih umetnosti, kot eni izmed najbolj nepremišljenih političnih potez, sta podala dva ključna akterja na slovenski sodobnoplesni sceni – Iztok Kovač in Maja Delak
***
Menim, da je brez interesa države in sistematičnega pristopa h gradnji vertikale obstoj sodobnega plesa kot umetniškega žanra že v zelo bližnji prihodnosti resno ogrožen! Prepričan sem, da je lani ustanovljeni javni zavod Center sodobnih plesnih umetnosti za stroko NUJNOST in za državo PRILOŽNOST!
Nujnost, ker mora stroka zaradi resne nevarnosti razkroja in zgodovinsko neustreznega obravnavanja tega umetniškega žanra sistematično zgraditi vertikalo: plesna vzgoja v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, šolanje na srednje- in višješolski stopnji, vzpostaviti stalni oder, stalni plesni ansambel nacionalnega pomena, spodbujati vrhunsko slovensko produkcijo in mednarodno izmenjavo ter s pomočjo teorije, kritike in ustreznega trženja v dvorane privabiti več občinstva širom Slovenije. Prepričan sem, da bi stroka v obliki javnega zavoda CSPU lahko predstavljala učinkovito, nebirokratsko in kompetentno telo, ki gradi manjkajoče člene vertikale, poveže obstoječe zdrave nevladne iniciative in usmerja delovanje tega produkcijsko in umetniško izrazno izjemno razvejanega področja ustvarjanja. Telo, ki bi lahko z zelo skromnimi sredstvi dosegalo visoke rezultate, telo, ki bi s prodornim in transparentnim delovanjem, značilnim za mlade, perspektivne in ambiciozne sredine, skrbelo za povezovanje med nevladniki, nujno kvaliteto programov, kontinuiteto delovanja ter pojavnosti doma in v tujini.
Priložnost za državo vidim v tem, da se prek CSPU vzpostavi dolgo pričakovano strategijo področja, zaščiti in vzpodbudi ta razširjeni umetniški žanr ter se na primeru najmlajšega javnega zavoda v Sloveniji postavi novo, svežo obliko delovanja javnega zavoda z minimalnimi sredstvi. Zato menim, da sta enostranska ukinitev javnega zavoda CSPU in »dodatno znižanje« sedanjega nevladnega proračuna za slovenski sodobni ples popolna degradacija in vladna ignoranca vseh večletnih intenzivnih procesov institucionalizacije te umetniške zvrsti. Degradacija in ignoranca – ne glede na krizo v svetu in državi in na vse načrtovane in nepredvidene vladne varčevalne ukrepe. Kajti iniciativa, ki se tako dolgo gradi, s tako majhnimi sredstvi, kar tako konstantno promovira državo po svetu, kar je čisto, živo, vajeno in sposobno gverilskih taktik preživetja in ima izrazito sposobnost dialoga, je po mojem mnenju nesmiselno ukinjati.
Mislim, da bi pristojno ministrstvo moralo vsem, ki smo se za ustanovitev javnega zavoda CSPU dolga leta prizadevali, predvsem predlagati, v kakšni obliki bi CSPU lahko deloval v teh kriznih časih, ne pa ga enostransko ukinjati.
Iztok Kovač, Direktor Zavoda EN-KNAP in Centra kulture Španski borci
***
Bila sem ena od ustanovnih članic Društva za sodobni ples Slovenije. Bila sem ena od nosilk priprave programa za izobraževanje na področju sodobnega plesa na srednješolski stopnji. Pripravila sem prvi katalog za predmet sodobni ples za maturo 2003. Bila sem članica komisije za institucionalizacijo sodobnega plesa. Neštetokrat sem bila udeležena v formalnih in neformalnih srečanjih, na katerih smo razmišljali in se pogovarjali o razvoju sodobnega plesa, o najboljši obliki, kako poskrbeti za pogoje za razvoj te umetnosti.
Kaj bi bila tista oblika v že doseženi profesionalizaciji ustvarjalcev sodobnega plesa, ki bi čim več umetnikom (tako generacijsko kot tudi glede na njihove umetniške izbire) zagotovila čim boljše in transparentne pogoje delovanja? O čem smo govorili?
Govorili smo o vadbenih prostorih, ki so čisti, ogrevani in primerni za ples, govorili smo o dostopnosti uprizoritvenih prostorov različnih velikosti ter aktivnih in pretočnih podpornih strukturah, ki omogočajo širšo dostopnost in permanentno ohranjajo in gradijo občinstvo, ohranjajo stik z njimi in jih vztrajno obveščajo in izobražujejo o novostih in dogajanju v plesni in sodobni umetnosti. Govorili smo o plesalcih, mladih, prihajajočih in že profesionalno aktivnih, da se jim omogoči dostopne redne treninge, informacije, da se jim omogoči nadaljnja kariera, ki jo lahko živijo tudi, ko ne zmorejo več takšnih fizičnih naporov, kot je poklic plesalca. Govorili smo o izobraževanju o lastni zgodovini, da ne bi ponovno prišlo do pozabljanja zgodovine plesne umetnosti in njene vključenosti v umetnost. Govorili smo o centru, ki bi vključeval in zbiral podatke, video in zvočne posnetke, zapisoval dogajanje, analiziral razvoj in iz urejenega vlekel pomembne zaključke o tem, kaj je še potrebno storiti, kaj je potrebno izboljšati. Govorili smo o prostoru srečevanja, festivalih, konferencah, druženju različnih področij, ki na sam ples vplivajo. Torej o tem, kako graditi in vlagati energijo, investicije in ideje v kulturo plesa, da bi lahko začeli govoriti o korakih za razvoj plesne umetnosti. Torej lastna soba sodobnemu plesu.
Nisem bila prepričana, da lahko novoustanovljeni Center sodobnih plesnih umetnosti kot pravna oblika in kot nekaj pisarn ter neplačani javni uslužbenci z minimalno finančno investicijo res hitro kaj spremenijo. Hkrati pa je bila ta možnost razvoja ponujena in velika večina ustvarjalcev na področju sodobnega plesa ga je podpirala. Po obisku zadnjega v. d. direktorja Matjaža Fariča, sem pri njem tudi prepoznala zagon in entuziazem, ki je potreben pri takšnem delu. Morda začetek tega prostora, ki bi omogočil korak naprej v trenutku, ko se zdi, da se sodobni ples in njegovi ustvarjalci pri nas izčrpavajo, ko ne morejo preseči točke, ki je dejansko pogojena z materialnimi pogoji dela.
Z zaprtjem in ukinitvijo novonastalega Centra sodobnih plesnih umetnosti je bilo odvzeto več, kot je bilo dano. Bila je odvzeta pravica do lastne sobe.
Maja Delak, koreografinja, performerka in plesna pedagoginja
***
Naknadno (prispevek dopolnjen 16. 5. 2012) je svoje mnenje posredoval tudi igralec Blaž Šef:
Nisem popolni laik, kar se tiče odra, vendar skoraj popolni, kar se tiče plesa (nasploh), a vendar imam svoje mnenje: sodobni ples v Sloveniji premore nekaj izvrstnih posameznikov (in včasih tudi skupinskih energij), ki se s svojo gibalno karizmo vedno znova potrjujejo na naših odrih. Mogoče je bistvena težava v tem, da ni publike zanj(e). Zdaj bom verjetno zelo hitro zajadral na področje nesojenega Centra sodobnih plesnih umetnosti, a nič ne de. Programi institucij, kjer se odvija profesionalna plesna produkcija (Španski borci – edini s stalnim sodobnoplesnim ansamblom, PTL, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, Cankarjev dom etc.) so bolj kot ne mačehovski do promoviranja tovrstne umetnosti. Malo je ponovitev, čeravno ne bi mogli reči, da ni izvajalske ambicije. Problem je namreč tudi ta, da se tudi v Ljubljani, kjer je obisk kulturnih prireditev na državni ravni verjetno največji, hitro izčrpa zaloga publike, ki je za uprizoritvene umetnosti, žal, bolj ali manj »stalna«, torej – nabor istih ljudi, večinoma celo takih »iz stroke«, ki hodijo drug drugega spremljat pri razvoju. Še Pippo Delbono je, ko je prišel v Ljubljano, po predstavi izjavil, da se mu je ob posedanju publike zdelo najbolj zanimivo to, kako je takoj dobil občutek, da se vsi že leta poznajo(-mo) med sabo.