Diptih povezuje isto prizorišče – jaso sredi gozda leta 1951 in isto jaso 60 let pozneje. V Komediji z ženskami sledimo zgodbi iz Vzhodnega Berlina leta 1951, ko je bilo potrebno ves svet zgraditi na novo, akterji so polni življenjskega optimizma in volje, verjamejo, da je s skupnimi močmi vse mogoče. V Črni živali žalost junaki t. i. hipsterji živijo v sodobnem Berlinu in nimajo nobenih eksistencialnih problemov, živijo lagodno življenje, njihov edini nasprotnik je narava. Narava, ki so jo s svojim ravnanjem (ne le kot posameznik, temvec cela generacija) uničili in sedaj se ta narava maščuje.

V obeh igrah so na preizkušnji politične prakse, etični kodeksi in odnos do narave (matere zemlje). Režiser je kot kljucni moment izpostavil pojem odgovornosti – odgovornost posameznika in celotne družbe do sebe, sočloveka in svojega okolja.

Ta obsežna freska desetletij preteklega stoletja oriše dva možna odgovora na katastrofo.

V Komediji z ženskami vidimo skupinski napor, ki so ga junaki usmerili v boljši jutri, v Črni živali žalost pa Anja Hilling navdihnjena s požari v Grčiji leta 2007, ki so tudi na simbolični ravni napovedali konec blagostanja v Evropi – sooči junake z apokalipso, s katero se soočijo kot individualisti.

Komedija z ženskami je zelo nežna komedija, narejena z veliko simpatije in nostalgije do časov doseganja plana in udarniških brigad, ki pa vseeno odpira resne teme - uveljavljanje ženske svobode in razpolaganja z lastnim telesom.

Hillingova pa je napisala sodobno tragedijo, ki je v gledališki prostor vrnila dramski dogodek, dogodek, ki se je akterjem Komedije z ženskami zgodil pred samo uprizoritvijo.