Svetlana Slapšak, 15. 2. 2013

Heiner Müller bere Aristofana

Mestno gledališče ljubljansko, Heiner Müller KOMEDIJA Z ŽENSKAMI, režija Ivica Buljan, premiera 15. februar 2013.
foto Barbara Čeferin
foto Barbara Čeferin
foto Barbara Čeferin

»Ženske v socializmu« je komična tema; socializem se v socializmu ne more predstaviti kot komična tema: torej samo s pomočjo komičnih žensk se je mogoče posmehovati socializmu. S pomočjo, a tudi na račun. Komično je tisto, kar je nenavadno: nenavadne so nove pravice žensk v socializmu. Na račun novih pravic žensk se torej posmehujemo socializmu. Še bolj precizno: ženskam se posmehujemo, če so resno vzele in verjamejo, da v imajo socializmu več pravic. Posledice takšnega načina mišljenja in obnašanja v zvezi s socializmom in ženskami, ločeno in skupaj, občutimo še danes. Primerov dekonstrukcije te hinavske prevare s strani patriarhata, ki je živel v udobnem sožitju s socializmom – tako kot tudi z drugimi totalitarizmi – ni veliko. Nasprotno, popularna naracija, posebej v nekdanji Vzhodni Nemčiji, je, da so ženske tudi »krive« za socializem, ker so z njim dobile nove pravice. Najprej so zaradi socializma izdale narod, potem pa so še s komunisti imele otroke, s katerimi so hotele nadomestiti poraženi (moški?) narod. Zadeva torej ni niti malo smešna: Müllerjeva dekonstrukcija patriarhalnega socializma, čudežno precizna v svojem času, je danes le še pridobila relevantnost in pomen.

Da bi v tem lahko uspel, je Müller moral dobro prebrati Aristofana: med njegovimi enajstimi ohranjenimi komedijami  ni niti ene, ki se ne bi dotaknila vprašanja spola; v t. i. ženskih komedijah je problem moči med spoloma le poudarjen, s tem ko je postavljen v center zapleta. Aharnjani, Lizistrata, Ženske v narodni skupščini in Mir tematizirajo odnos žensk do miru, torej vprašanja politike in moči med spoloma. V Lizistrati se vprašanje ženskih pravic ne postavlja, ker ženske razpolagajo s svojim telesom (seksualna stavka sploh ni predmet debate med moškimi, samo med ženskami, moški pa se neuspešno borijo zoper njo), in obenem politično akcijo sprožijo tam, kjer imajo enake pravice in možnosti – na področju  kultov. V komediji Ženske v narodni skupščini je na sceni samo ena ženska pravica, ki jo nova ženska oblast nad politično sfero še nima – to je pravica do seksualnega užitka za starejše ženske. Na sceni je seveda prav zato, ker je za gledališko publiko moških državljanov najbolj nora in komična. Druge pravice žensk v patriarhalni družbi obstajajo v negacijah. V komediji je torej dovolj, da se svet obrne na glavo in že bodo pravice žensk padle na svoja upravičena, predvidena, trenutno prazna mesta. Edino pravica do seksualnega užitka ni nikjer predvidena v negativni sliki sveta moških, saj je v patriarhatu nepredstavljiva. Ostaja na meji tabujev smrti, rojevanja, krvi in užitka, ki se je patriarhalni moški ne upajo prečkati. Aristofan pa si je upal …

Prav žalostno je znova prebirati, kako so evropski strokovnjaki za antiko pisali o Aristofanu. Strašil jih je s svojim »komunizmom« in »feminizmom«, če so bili konzervativni, obtoževali so ga … konzervativizma, če so bili bolj radikalni, vsi pa so se zgrozili nad prizorom, v katerem mladeniča, ki je prišel k svoji mladi in lepi ljubici, ustavijo uporabnice novega zakona o seksualni enakopravnosti, ena starejša in grša od druge. »Neokusno,« grmijo strokovnjaki, tudi Moses Finley, ki so ga vrgli z univerze Rutgers v ZDA v McCarthyjevski čistki kot komunista in ki je umrl leta 1986, nekaj ur po tem, ko je slišal za smrt svoje soproge. Branje Aristofana je nevarno!

Heiner Müller je branje Aristofanovih komedij oziroma ženskih zgodb v Aristofanovih komedijah razpršil po manjših tematskih fragmentih. Na pamet takoj pride zgodnji TV-skeč skupine Monty Python iz leta 1969, v katerem si neki Anglež izmisli najsmešnejši vic na svetu: kdor prebere ali sliši cel vic, umre od smeha. Angleži ga izkoristijo kot orožje zoper Nemce, tako da jim ga v nemščini, ki je angleški vojaki ne znajo, berejo prek frontne črte: že med prevajanjem vica prevajalec, ki prebere skupaj dve besedi, resno zboli. Heiner Müller torej gledališko verzijo, veliko bolj nevarno kot radijska igra, ki je služila kot osnova, skrbno loči na epizode, ki posamič ali skupaj – vse do samega konca – ne razkrivajo smrtno nevarne ideje, da so se ženske v socializmu dogovorile, da bodo uveljavile tisto, kar jim socializem uradno omogoča. V Aristofanovi komediji Ženske v narodni skupščini ženske prevzamejo oblast tako, da v skupščini prepričajo moške, da oblast predajo ženskam. Ker gre za neposredno atensko demokracijo, ženske, maskirane kot mladi moški, pridejo dovolj zgodaj na dogovorjeni dan in zavzamejo mesta v skupščini. Pred tem so na skrivaj vadile moški nastop in diskurz, ki ga dobro poznajo iz domačega okolja – moški radi doma ponavljajo svoje izjave in govore v skupščini. Ženske so ukradle jezik in telo moškega, takšnega, ki je najbolj priljubljen tudi v atenski demokraciji – mladega konzervativnega moškega. Ta je uspešno prodal tudi idejo o predaji oblasti ženskam. Moški so torej demokratično volili predajo oblasti ženskam, brez revolucije in nasilja.

Socialistična revolucija je prišla v Vzhodno Nemčijo na drugačen način, s porazom in izolacijo, in je bila osnovni okvir povojne rehabilitacije kake polovice preživelih nemških državljanov. Nove pravice za ženske so imele globok smisel v družbi, ki je od Hitlerjevega prevzema oblasti negovala predpisani model ženske, ki doma serijsko proizvaja genetsko sprejemljive nove državljane/vojake ter obenem hrani in pomiva za odraslim moškim državljanom, ko ni na fronti. Sum, da so vzhodnonemške ženske iskreno in strastno sprejele socializem, je upravičen. Za razliko od moškega državljana je ženska državljanka dobila z ustavo in zakoni garantirano svobodo odločanja o svojem telesu. Avtoriteta patriarhata se je umaknila, vsaj za določen (kratek) čas, pred ostanki komunistične tradicije svobode telesa in ljubezni. Naknadni povratek patriarhata v novih oblikah in izrastkih nomenklature v izrazito totalitarni vzhodnonemški družbi nikoli ni prevzel podivjanih oblik, kot se je to zgodilo v izjemni in edinstveni jugoslovanski socialistični družbi, kjer je patriarhat dosegel povsem nove oblike družbenih privilegijev: tržno, državno tolerirano pornografijo, mizoginijo, nerealno visoke in cinične zahteve do žensk, resno zmanjšanje politične prisotnosti žensk, minorizacijo ženskih društev in centrov moči, javne napade na feminizem. Jugoslovanski črni filmski val, skupaj z gledališčem nedvomno najprodornejši kulturni izraz disidence, ki je kritiziral socialne krivice, opozarjal na povojno preganjanje in politično nepravičnost, je obenem kot glavni simbolni lik komunističnega zla uporabil – žensko. Tipska »kurba« v teh filmih trpinči moškega, ki je že žrtev režima, in ga na koncu tudi, tipično, prijavi policiji. Obenem pa so se v jugoslovanski družbi do konca ohranili zakonski okvirji ženskega odločanja o lastnem telesu, socialna varnost, zdravstvena zaščita ter enakost pred zakonom in pri plačah. Na osnovi primerjave med jugoslovansko in drugimi, sovjetsko-blokovskimi državami, zdi se, da se je glavna ideološka borba z vsemi družbenimi in političnimi posledicami dogajala okoli ženskega telesa, prvo v uveljavljanju ideologije in pripadajočega imaginarija; ko je nastopila tranzicija, je postalo jasno, da se je ideološka matrica skrčila na maščevanje ženskam in predpisano pozabo vseh dosežkov socialističnega feminizma. Ko se je torej lotil ženskega telesa v socializmu, je Heiner Müller posegel v ključna vprašanja usode socialističnega sistema in tistega, ki mu je sledil. Od veselega pogleda v »žensko brigado« ni ostalo nič …

Fragmentacija, ki je osnova Müllerjevega pogleda na žensko v socializmu, ponuja ne samo možnost, da preberemo Müllerjevo branje Aristofana, ampak tudi možnost, da elemente-fragmente znova sestavimo v novih pomenih in novih kontekstih. Prva in najbolj enostavna možnost je, da jih razumemo kot znake-simptome ženskega upora, s čimer transcendiramo socialistično vzhodnonemško folkloro in zastavljamo vprašanje upora žensk v različnih družbah. Hitro bomo videli, da  gre pravzaprav za postopke, ki lahko veljajo za vsako nam znano družbo. Vse družbe, ki jih poznamo, so obeležene s patriarhatom. V kateri koli družbi, torej, bi ženske lahko zastavile naslednja vprašanja, ki se skrivajo v obnašanju-odgovoru:

– vprašanje spolno opredeljenih delitev v politiki in na delu,
– vprašanje spolnih delitev avtoritete v javni in privatni sferi,
– vprašanje družbenega imaginarija materinstva,
– vprašanje družbenih pogojev materinstva,
– distribucija seksualnih pravic,
– vprašanje pravice do užitka,
– vprašanje trans- in multiseksualnosti,
– status telesa,
– vprašanje nivojev enakosti,
– vprašanje odnosa do predpisanega ideološkega teksta,
– vprašanje kulture moških,
– vprašanje političnega združevanja žensk.

V vseh družbah, ki jih poznamo, je občutljivo področje konflikta, merjenja moči in dogovarjanja tam, kjer je predpisujoči tekst. Treba je bilo zagotoviti, da javni diskurz in kultura družbe umestita ženske pravice in voljo žensk, da se za njih borijo, na napačno stran. Socializem, sovjetsko-blokovski in jugoslovanski, sta si izmislila isti trik, ki v socializmu ni deloval posebej zastrašujoče: feministične ideje so produkt zahodne dekadentne družbe. Soliden argument obeh tipov socializma je bil, da imajo ženske zagotovljene pravice, veliko večje kot v kateri koli nesocialistični družbi. Ženskam, ki so kritizirale hinavščino socialističnega patriarhata, je še zmeraj ostala akademska sfera svobodne teoretizacije feminizma, pri čemer svojih pravic niso izgubile. Ko so po padcu berlinskega zidu oz. med jugoslovansko vojno prišle zahodne, predvsem ameriške feministke, da bi ženskam na Vzhodu pojasnile ženske pravice in svobodo, so pogosto naletele na novi zid – ozaveščene ženske, ki jim je pojasnjevanje delovalo precej komično, če že ne zmerljivo in kolonialno poniževalno. No, v kratkem času so si lokalni patriarhati izmislili povsem drugačne, retardirane, anahrone argumente ter realno in radikalno zmanjšali ženske pravice, vse v paketu novih svoboščin. Ameriške feministke s pravico do treh tednov za porodniški dopust so ob širjenju srednjeveških idej o ženskah na Vzhodu, novi represiji in strahu, med lokalnimi ženskami laže pojasnjevale, kako in zakaj mora parlamentarna demokracija ukiniti, zmanjšati ali nenehno ogrožati pravico do kontracepcije in splava, porodniški dopust, zdravstveno zaščito, socialno podporo za mater in otroka itn. In so v tem imele hinavske lokalne pomočnice … Nova realnost položaja žensk v »demokraciji« je škandalozna: manj žensk v politiki, manj pravic, nenehno žuganje s prstom v zvezi s kontracepcijo in splavom, cerkvena in druga zadrtost, ki ima privilegirano mesto v javnem diskurzu, sprejemljiv seksizem, večja nezaposlenost, revščina, neenakost pri izobraževanju, zaposlovanju, upokojitvi, zmanjšane možnosti zdravstvene in socialne zaščite, manj socialnih inštitucij za otroke in matere, zožen prostor ženske kulture, mitologija »izjemne« ali »uspešne« ženske, ki pokriva grozo ženskega vsakdanjika, vsiljiva pop in populistična modelacija zaželene ženske, patriarhalna komoditeta promiskuitetnih praks, pornografije, seksualnih tržnih niš.

Müllerjeva fragmentacija je torej tudi možna projekcija prihodnosti, ki jo danes uživamo že dvajset let. Kakšen bi bil dostojen povratek v prihodnost? Vprašanja, ki jih odpira vsak ženski upor v vsaki patriarhalni družbi, so po definiciji subverzivna, ker spodkopavajo celotno družbo, ne samo njenih izrazitih patriarhalnih ritualov in obnašanja. Ali če še enkrat obrnem vprašanje z začetka: je  nesocialistična komika sploh možna? Müller je fragmentacijo strukturiral tako, da posmeh socializmu, pol stoletja pozneje, ni več možen. Njegov socializem danes deluje tako fantastično, kakor so delovali na glavo postavljeni zapleti Aristofanovih komedij: nemogoče. Ne gre samo za to, kako je  Müller bral Aristofana, ampak kako sploh brati Müllerja, če ne s pomočjo Aristofana.

Ženski upor se v Müllerjevi teatralizirani gledališki igri začne s škandalom razgaljenega ženskega telesa oziroma moškim pogledom na razgaljeno žensko telo. Običajni narativni trik antične grške mitologije: nago telo boginje v kopeli je tabu, smrtni moški, ki ga vidi, mora biti kaznovan. Norost in slepota sta najbolj pogosti kazni. Norci se večinoma ubijejo ali jih ubijejo drugi ljudje ali živali (mit o Akteonu), slepi pa lahko profesionalno napredujejo (mit o preroku Tejrezijasu). Delavci, ki so videli Jenny, kako se kopa v jami na gradbišču, na različne načine znorijo oziroma oslepijo, v konkretnem ali prenesenem pomenu. S tem se zaplet začne, nadaljuje pa se v fragmentih različnih ženskih uporov in različnih moških odgovorov na upore. Odkrite ženske zarote ni, ni priprav in vaj, ni demokratične odločitve. Müllerjeve socialistične upornice so zaroto uredile kot zaroto branja, spominjanje na osnovne socialistične tekste, torej tudi predpise, zakone, ustavo. Zarota mora izpostaviti tihotapljenje patriarhata v socializem. Ne gre za naivno naracijo o tem, kako so in ali so stare ideje ostale med »tovariši« tudi v novih časih, gre za to, da patriarhat in komoditete za moške, ki jih prinaša, lahko ogrozijo vsako družbeno spremembo. Pustimo torej socializem, tako kot scenske kostume za Aristofanove predstave, v garderobi. Gre za ključno vprašanje demokracije, ki je ni, če je ni za vse. Zgodovinski feminizem je uspešno zamešal meje med javnim in privatnim, kjer je bilo zadnje zavetišče ekskluzivnih zavor demokracije. Demokracijo danes ogroža sistem, razglašen za demokracijo, tako kot je socializem ogrožal sistem, razglašen za socializem. Razgaljena Jenny je delovala tako, kot so pred kratkim delovale razgaljene aktivistke Femem ali skupina Pussy Riot. Jenny v svojem času ni bila kaznovana, ne cenzurirana ali prepovedana – druge, v našem času, pa so. Müllerjeva obzirna, pametna in občutljiva igra danes nastopa kot divja utopija svobode. Medtem pa je zgodovina premlela intimno družinsko vprašanje znotraj socializma v vprašanje svetovne revolucije, ki jo, danes enako kot prej, lahko izvedejo samo ženske.



Iz gledališkega lista uprizoritve

Ivica Buljan, MGL

Povezani dogodki

Ivica Buljan, Svetlana Slapšak, 19. 11. 2011
Preroški Koltès
Svetlana Slapšak, 29. 6. 2021
Kdo je hlapec?
Svetlana Slapšak, 25. 9. 2013
Glembajevi z Maskejevimi pred Veliko vojno 2014