Program festivala so ustvarili interesi in ambicije njegovega umetniškega odbora, ki ga zanimajo sodobni pristopi h koreografskim praksam in načini, kako komunicirajo z javnostjo in občinstvi. Program festivala je − tako kot vselej doslej − ustvarjen kolektivno, konsenzualno, zastavljen je problemsko.

CoFestival je nastal iz sklepnih produkcij pod skupnim naslovom Kratki rezi (Short Cuts) izobraževalnega cikla Nomad Dance Academy, ki je potekal med letoma 2008 in 2010 v Ljubljani. Ker so že zadnji kratki rezi spontano prešli v obliko razširjenega mednarodnega festivalskega programa, smo se leta 2011 odločili za festival Pleskavica, na katerem smo v dvorani in drugih prostorih Dijaškega doma Tabor gostili 36 tujih umetnikov in strokovnjakov, ki delujejo na področju sodobnih koreografskih praks. S Pleskavico 2011 smo iniciirali izvirno, participatorno in inkluzivno obliko festivalskega programa in koreografskega dela na robu drastičnih finančnih rezov za kulturo. Leta 2012 smo morali zato povezati več festivalov in mednarodnih programov, ki smo jih ustvarjali ali v njih sodelovali na sodobnoplesnem področju: Pleskavico (Fičobalet in NDA Slovenija), Ukrep, festival plesnih perspektiv (PTL z Rokom Vevarjem, Sinjo Ožbolt in Živo Brecelj), aktivnost mreže EDN z evropskim projektom Modul Dance (Kino Šiška z Goranom Bogdanovskim, Mitjem Bravharjem in Simonom Kardumom) in aktivnost regijske mreže Nomad Dance Academy (Dragana Alfirević, Dejan Srhoj, Goran Bogdanovski, Jasmina Založnik in Rok Vevar). Nastal je CoFestival, ki je v letih od 2012 do 2014 doživljal blago rast in spremembe in se leta 2015 skonsolidiral v trenutno edini resni mednarodni sodobnoplesni festival pri nas. Vsebinsko in finančno smo v teh letih naredili programski in produkcijski čudež.

Letošnji festivalski program smo sestavili tik pred objavo rezultatov državnega financiranja. Takrat je postalo jasno, da se je sodobni ples v Sloveniji znašel v najmračnejšem letu, odkar imamo samostojno državo. Stanje pri nas namreč meji na javni izbris te umetniške prakse. Področje sodobnega plesa v Sloveniji je postalo brutalno segregirano zaradi odsotnosti strokovnih kriterijev, zaradi odsotnosti, ki v resnici odloča o pravici do dela. Za naše ustvarjalno področje bo to imelo dolgoročne posledice. To moramo vedeti. Umetniška ekipa CoFestivala s programsko usmeritvijo in delom vztraja pri strateški krepitvi področja, in tako kanimo ravnati tudi v prihodnje. Naše taktike se utegnejo tudi nekolikanj zaostriti.

Letošnji program prinaša koreografsko masovko Kolektivni poskoki uveljavljene nemške koreografinje Isabelle Schad, v kateri koreografinja presprašuje emancipatorne potenciale mnoštvenega plesnega telesa. Tradicionalne obrazce plesnih kolektivov pod optiko korporativne ekonomske eksploatacije z antropološkim pristopom koreografsko raziščeta Amanda Piña in Daniel Zimmerman v predstavi Ples in upor iz serije Ogrožena človeška gibanja. Z vidiki kolektivnosti in estetike se na različne načine ukvarjata predstavi Gorana Bogdanovskega 2:0, ki pomeni vrnitev k razseljenemu baletno-nogometnemu kolektivu iz leta 2000, s katerim je koreograf v ljubljanski operi predstavil svojo sodobno baletno uspešnnico 1:0, ter španskega plesalca in koreografa Alberta Quesade, ki se v Solu na Bacha in Glenna ukvarja s koreografsko proceduralnostjo, s katero je koreografovo instanco v novejši plesni zgodovini nadomestila egalitarna raba plesnih partitur in s tem de-hierarhizirala koreografsko polje plesnega modernizma. Z vidiki telesnega nasilja v sodobni družbi se ukvarja predstava mladih nemških umetnikov Verene Billinger in Sebastiana Schultza Nasilni dogodek, v kateri se oblike sodobne spektakularne telesne brutalnosti presprašujejo v različnih oblikah mediatizacije, flamsko- portugalski duet Še vedno te prenašam Pietera Ampeja in Guilherma Garrida pa presprašuje nasilnost moškega prijateljstva v okviru heteronormativnosti. Performans domače umetnice Bare Kolenc z naslovom Retorika − Zasebne misli problematizira institucijo sodstva in pravne retorike v razmerju do odmerjene retorične funkcije, ki je znotraj sodnega aparata dodeljena posamezniku, predstava Samo moje srbskih plesalcev, performerjev in koreografov Igorja Koruge in Ane Dubljević pa se na pretresljiv način ukvarja z oblikami sodobne psihopatologije ter hkrati zastavlja vprašanje, ali izstop iz privatnega razreševanja sistemskih protislovij lahko privede do nove družbene konsolidacije.

Predstava Približevanja #5 nemško-srbskega tandema Martina Sonderkampa in Darka Dragičevića nam razodene, da družbenega in političnega prostora ali prostora emancipacije ni mogoče razumeti brez temeljnega razumevanja posebnosti fenomenoloških – materialnih dinamik (individualnih ali mnoštvenih) teles v odnosu do kraja in njegove utilitarnosti (prostora), solo Roberte Milevoj z naslovom Spet Roberta pa si s tankočutno plesno ekspresivnostjo zastavi vprašanje, ali je med naravnim in umetnim prostorom ob eskapizmu možna še kakšna sprava in stik.  

Spremljevalni program se bo ukvarjal z razširjenimi pogledi na pojem koreografskega, plesnega in kulturnega dela ter s časovnimi (zgodovinskimi) telesnimi in umetniškimi sledmi. Zgodovinske plesne kontekste in skupnosti bosta naslavljala razstava Ksenija Hribar: med britanskim in slovenskim sodobno plesnim kontekstom ter strokovno srečanje Arhiviranje koreografskih praks v okviru programa Nomad Dance Institute. Z različnimi fenomeni akumulacij časa v telesih se bomo ukvarjali z Martinom Sonderkampom in Darkom Dragičevićem na delavnici Podaljševanja #1, ob filmu Michaela Maurissensa Telo kot arhiv in v pogovoru s plesnim dramaturgom Guyom Coolsom na predstavitvi njegove nove knjige Imaginative Bodies. Nina Božič Yams in Dejan Srhoj bosta na delavnici Uporaba koreografskih orodij v organizacijskem kontekstu sodobni ples skušala razširiti na druga polja družbenih dejavnosti, vsi skupaj pa se bomo na predstavitvi knjige Franca Berardija Bifa z naslovom Kognitarci in semiokapital, ki bo kmalu izšla pri Zavodu Maska, s Katjo Čičigoj poukvarjali s perečim vprašanjem prekarnega dela.

Pred nami je torej 5. izdaja z imenom CoFestival in 9. izdaja našega skupnega dela. CoFestival, mednarodni festival sodobnega plesa, razumemo kot koreografsko manifestacijo aktivnega državljanstva in umetniško konsolidacijo razlik, ki terjajo dogovarjanje, argumentiranje, pogajanje o načinih sobivanja in vsakokratni posluh za drugega. Izhajamo iz razširjenega pojmovanja koreografskih praks kot specifičnega umetniškega delovanja in širokega naziranja koreografskega in plesnega dela, ki ni povezano zgolj s proizvodnjo odrskih del, ampak tudi z načini produktivnosti in predvsem ustvarjalnosti, ki ne težijo izključno k ustaljenim oblikam kulturnega produkta in se običajno odvijajo izven javnega, četudi odločilno vplivajo na načine dela in mišljenja plesa in koreografije. Za nas je izjemno pomembno procesno, kontinuirano, dolgoročno in poglobljeno delo na področju koreografskih praks in njihove kulture, pa tudi na širšem področju kulturne produkcije. In takšno delo še posebej podpiramo. Zavedamo se domače erozije kulturnega in koreografskega konteksta, ki načenja ustvarjalne procese predvsem zaradi negotovih dostopov do finančnih virov in drastičnih zaostritev preživetvenih modalitet umetnikov in ustvarjalcev. Če je sodobni kapitalizem v svoji pretežni meri podvržen produkciji subjektivitet, kar posledično pomeni tudi proizvodnjo individualnosti in imunitarnih strategij posameznih izoliranih entitet (posameznikov ali skupnosti), se mu v okviru CoFestivala upiramo s spodbujanjem intersubjektivnosti, drugačnih odnosov, ki jih razumemo kot predpogoj za formiranje (umetniške, kulturne) skupnosti, mišljenja skupnega in načinov sobivanja. Naše skupno delo je polno pogajanj, nesoglasij, argumentacij in upravljanja razlik, a vse to razumemo kot proces svojega skupnega in individualnega zorenja in učenja. V tem vidimo izzive in užitke. Čas, ki je povezan z našim skupnim delom, hkrati razumemo tudi v zgodovinskem smislu: kot proces razrednega boja, v katerem se je ob ostalih kulturnih in umetniških spremembah močno spreminjal tudi sodobni ples in koreografske prakse, zato je njihovo umeščanje v širši zgodovinski kontekst nekaj, s čimer želimo nadaljevati. Želimo si, da bi se naši gledalci zavedali, da je v ples naseljen obsežen čas zgodovine.

Želimo vam obilo užitkov ob ogledu predstav, veliko smiselnih vprašanj, ki se bodo ob tem porodila, na filmskih projekcijah, diskusijskih dogodkih, predavanjih in delavnicah bi vas radi videli v čim večjem številu, zatorej: podružite se z nami in sobivajte z našim CoFestivalom.

Za solidarnost, človeškost in medsebojno ljubezen!

Ekipa CoFestivala