»Serija performansov Retorika − Zasebne misli problematizira institucijo sodstva in pravne retorike v razmerju do odmerjene retorične funkcije, ki je znotraj sodnega aparata dodeljena posamezniku. Kot hrbtno plat te funkcije performansi izpostavljajo polje zasebnih misli. Preiskujejo posredne in neposredne učinke javnega govora na posameznikov tok (zavestnih in nezavednih) misli, obenem pa presprašujejo tudi možnosti vzvratnega učinkovanja singulariziranih retoričnih sledi na frontalno monološko strukturo institucije prava.«
»Retorika je večletni modularni projekt, ki se ukvarja s poljem jezika in komunikacije. V to polje vstopa skozi raziskavo, premislek in umetniško artikulacijo specifične veščine, ki jo je že Aristotel poimenoval umetnost prepričevanja,« zapišeta avtorja. Bara Kolenc s serijskim, modularnim scenskim delom, ki izhaja iz koreografskega polja, četudi so njegova različna uobličenja transteritorialna in s tem tudi transdisciplinarna, odpira vrsto vprašanj onstran formalnih koreografskih problemov. Ta se tičejo razmerja med zasebnim in javnim ter načini, kako se družbena protislovja manifestirajo v zasebnem in kako zasebno vstopa v različne javne diskurze. Lahko bi rekli, da jo zanimajo načini, kako različne človeške prezence razkrivajo nezadostnost polja družbenih reprezentacij.
V intervjuju za časnik Večer avtorica Metamorfoz pravi: »Koncept projekta Metamorfoze 1° − 5° je zastavljen tako, da se vseh pet predstav ukvarja z aktualnimi družbenimi vsebinami, ki pa vselej zajemajo neko splošno, transhistorično polje človeškega delovanja v navezavi na Ovidijeve Metamorfoze. Tokrat je bilo to polje jezika in komunikacije. Razdelava koncepta vsakega od petih delov prinaša oženje polja in konkretizacijo vsebine. Prvo oženje je bila odločitev za temo retorike, ki je eno od ključnih družbenih orodij, ki povezuje razne družbene diskurze. Skozi temo retorike je mogoče spregovoriti o aktualnih političnih vsebinah in vzpostavljati kritiko družbenih mehanizmov − medijev, monetarnih sistemov, pravnih sistemov, itd. Nadalje sva z Atejem Tutto, ki je na tej točki vstopil v projekt kot soavtor, iskala neko vsebino, ki bi še vedno splošno temo retorike bolj konkretizirala. Iskala sva osebnost, ki bi povezala sedanjost in zgodovino, Evropo in Slovenijo in ki bi prinašala neko napetost med osebno držo in družbeno ideologijo. Naletela sva na zgodbo dr. Ljube Prenner, ki je vse te napetosti dobesedno utelešala. To, kar naju je zanimalo, je bilo njeno delovanje znotraj pravne retorike v povezavi s političnim. In njena osebna drža, neomajna v razmerju s političnimi peripetijami, skozi katere je šla. Moram pa poudariti, da kljub temu, da črpa iz zgodbe dr. Ljube Prenner, predstava Metamorfoze 3°: Retorika ni dokumentarna. V vsebine, ki jih je prinesla njena zgodba, sva z Atejem Tutto vstopila na retoričen način. Vsaka resnica je v temelju konstrukt − iz resnične dr. Ljube Prenner, ki ne obstaja, je nastala ikona Dr. Love Prenner, ki obstaja, kolikor deluje v okviru projekta Retorika.«
Svoje nazore o odnosu filozofije in gledališča je strnila takole: »Ne verjamem v filozofsko gledališče. Gledališče je umetnost, ki ima drugačna pravila, drugačna orodja, drugačne učinke, drugačne možnosti od filozofije. Obe polji pa sta seveda izjemno močni − kolikor radikalno posegata v družbeno in presprašujeta polje vednosti, polje znanega in možnega. Verjamem pa v to, da je gledališče dobra platforma za konstruiranje realnosti in za preigravanje resnic. Prav zato, ker jih lahko povezuje z estetskim − s poljem čutnega in s poljem afekta. To je struktura performativnega. Gledališče ima izjemno moč, da angažira misel − kolikor zna izkoristiti svoj retorični kapital. V tem je gledališče politično.«