Delo Spet Roberta razišče možnosti, kako čustveno izkušnjo naravnega prostora preoblikovati za umetno situacijo, kakršno predstavlja odrski prostor. Pri prenosu v umetni prostor se gradiva, pridobljena v naravi, nujno spremenijo. Ob posebnem glasbenem zaledju tako spremenjeno plesno gradivo ustvari nov vidik časa in prostora predstave. Roberta Milevoj se sprašuje: »Ali je naravni prostor zgolj mesto, od koder pridobivamo navdih za neki drugi, umetni prostor? Ali je mogoč prevod prvega prostora v drugega? Ali se lahko prostor spremeni izključno s spremembo naše percepcije? Ali je mogoče ustvariti tretji, imaginaren prostor z obuditvijo telesnega spomina? Je to, kar vidimo, skladno z načinom našega gledanja?«
»Mislim, da je podobno kot narava tudi telo soočeno s pomanjkanjem običajnih ustvarjalnih orodij, ki so mu na razpolago, če se znajde na krajih, ki so redko zasedeni z ustvarjanjem umetniških gradiv. V takšnih okoliščinah se pogoji, v katerih poteka ustvarjalni proces, spremenijo skupaj z našim zaznavanjem ustvarjanja. Zanimala me je primerjava izkušenj: kako skozi koreografijo opazovati posameznikovo osebno izkušnjo narave in kako se spopasti z naravnim med nastopom,« pravi ustvarjalka. Če se morda koreografsko-plesna vprašanja in naloge Roberte Milevoj na prvi pogled zdijo hermetični in nemogoči, so v okviru plesnega polja vendarle zelo konkretni in materialni.
Robertin skladateljski sodelavec, glasbenik Nenad Sinkauz, je o svojem pristopu k delu povedal: »Odločil sem se snemati zvok med opazovanjem Robertinega gibanja. Pri tem sem se skušal držati načel tipičnega terenskega snemanja. Tako je posnetek postal moja glasbena partitura.« Predstava se delno navdihuje pri plesnem filmu Contrada, ki ga je avtorica posnela z režiserjem Matijo Debeljuhom.
Roberta Milevoj se je po srednji šoli poklicno izobraževala na Hrvaškem in po Evropi, kjer je sodelovala v številnih mednarodnih programih in na delavnicah. Od leta 1998 deluje kot performerka in plesalka v predstavah številnih uveljavljenih plesnih ansamblov in neodvisnih skupin ter sodeluje z vrsto koreografov in režiserjev. Leta 2005 je začela avtorsko delo in v tem času podpisala več samostojnih in kolaborativnih predstav, med njimi TRIO (2005), materijal248 (2009), Roberta, Roberta (2011), Rachel&Sonny (2012). Je dobitnica nagrade Hrvaških dramskih umetnikov za najboljšo žensko vlogo v predstavi Nastup (2010) in produkcijske nagrade 28. Tedna sodobnega plesa za predstavo Roberta, Roberta (2011). Dela tudi kot pedagoginja sodobnega plesa. Živi in dela med Puljem in Zagrebom.