Isabelle Schad si podobe Kolektivnih poskokov ustvarja ob branju besedila Hannah Arendt O revoluciji in manifestativno zapiše: »Telo skupine je sestavljeno iz mnogih teles. Ukvarjamo se s praksami, ki imajo potencial, da združujejo namesto individualizirajo. Razumemo jih kot razmerje s sabo in z drugim, kot pot. Te prakse so biološke, celične in hkrati energetske. Svobodo vidimo v odnosu do forme: do forme, ki je ustvarjena in zasnovana z notranjim procesom in njegovimi ritmi. Ritem ustvari formo, zaradi česar najdemo v njej mnoštvo, pomnožitev, subjektiviteto in variacijo: variacijo znotraj ponavljanja. Svobodo vidimo kot bistvo sreče. Srečo izkusimo, kadar lahko skupaj ustvarimo tok gibanja in ga ohranimo. Vidimo svobodo, ki je zagotovljena, kadar vsakdo v skupini uspe najti formo na svojstven način. Zaradi tega imamo poseben odnos do pojma enakost: vsi so si lahko enaki, ko je znotraj forme zagotovljena subjektiviteta v posameznikovem svojstvenem ritmu. Iščemo enakost v gibanju in prenehanje hierarhije med telesnimi deli. Odnosi med telesnimi deli so kakor odnosi med ljudmi v skupini. Igrajo se in krivijo na vse mogoče načine. Ločujemo sinhronijo od sinhronizacije. Sinhronijo pojmujemo kot trenutek, ko se reči časovno uskladijo, kot nekakšen energetski fenomen. Izposojamo si tla, formacije in vzorce različnih skupnostnih obredov, kot so npr. ljudski plesi ali vzhodnjaške telesne prakse, hkrati pa se skušamo otresti njihovih kodov, da postanejo njihove temeljne materialnosti vidnejše. Za nas je upor povezan z vprašanjem o ritmu, protest pa z vprašanjem o organizaciji in izvedbi. S tem, ko se upiramo estetiki reprezentacije in tistim, ki jo promovirajo, se naše početje uvršča med politične prakse. Bi stvarjenje neskončnega, združenega in monstruoznega telesa lahko postalo mesto upora? Bi to lahko postalo sámo telo − morda celo telo plesalca?«
Predstavo Kolektivni poskoki smo v Ljubljano pripeljali s Poljske. Nastala je v produkciji The Art Stations Foundation poljske bogatašinje, mecenke, zbirateljice umetnosti in filantropinje Grażyne Kulczyk. Fundacija je bila ustanovljena leta 2004 z namenom, da finančno podpira razvoj na področju umetnosti in kulture. Leta 2008 je pridobila prostore v stari pivovarni v Poznanju (od tod njeno ime Stary Browar Urban & Art Centre), v kateri si v enakem deležu prostore delijo trgovske dejavnosti in kulturno-umetniški center. Kulturni in umetniški program centra Stara pivovarna se osredotoča predvsem na progresivne, avantgardne in raziskovalne prakse v vizualnih umetnostih in sodobnem plesu. Na plesnem področju skušajo domače poljske umetnike povezovati z mednarodnim programom in tujimi koreografi ter skrbeti za razvoj jezika in mišljenja sodobnoplesnih praks. Predstava Kolektivni poskoki je k nam prišla s pomočjo poljskega gledališkega Instytuta Adama Mickiewicza iz Varšave.
Nemška plesalka in koreografinja Isabelle Schad je med letoma 1981 in 1990 študirala klasični balet v Stuttgartu, potem je nekaj let plesala po različnih baletnih ansamblih, dokler ni prišla v stik z Wimom Vandekeybusom in postala članica njegove skupine Ultima Vez. Po tej prelomnici v umetniški biografiji se je Schadova posvečala zgolj sodobnoplesnim praksam in sodelovala npr. z Olgo Mesa, Angelo Guerreiro, Felixom Ruckertom, Eszter Salamon idr. Isabelle Schad danes predstavlja eno od osrednjih imen tistega dela nemškega ali evropskega plesa, ki se je sredi 90. let 20. stoletja pod vplivom ameriškega postmodernega plesa podvrgel temeljnemu prespraševanju. Njene koreografske raziskave se osredotočajo na materialnost telesa, na telo kot proces in prostor, na odnose med telesom, koreografijo, reprezentacijo in prezenco, formo in izkušnjo, na telesne prakse kot mesta učnih procesov, skupnosti in političnega angažmaja. Njeno umetniško delo se umešča v liminalno polje med plesom, performansom in praksami vizualnih umetnosti, že vrsto let pa je reden del mednarodnih festivalskih in drugih kulturnih programov. Schadova je soustanoviteljica nekaterih trajnostnih projektov ali odprtih kolektivov (Good Work, Praticable), ki raziskujejo različne načine transdisciplinarnosti in presprašujejo različne modalnosti (kulturne) produkcije. Deluje tudi kot pedagoginja: uči v različnih umetniških in plesnih kontekstih ter pri tem preskuša različne pedagoške formate. Je soorganizatorka studijskih prostorov Wiesenburg-Halle v Berlinu in od nedavnega tudi certificirana mojstrica masaže zen shiatsu. Pogosto je prisotna v državah nekdanje Jugoslavije, kjer v sodelovanju s hrvaškimi, srbskimi in makedonskimi kolegi ustvarja številne plesne projekte. Menimo, da je skrajni čas, da jo podrobneje spozna tudi slovenski sodobnoplesni kontekst.