Barbara Pavlin prejme »Veliki bršljanov venec«

Kdo ve, če si je Barbara Pavlin, ko se je leta 1973 naselila v maskirnici Slovenskega mladinskega gledališča, predstavljala, v kaj se bo v nekaj letih razvilo gledališče, v katerem se je pravkar zaposlila in kako močno bo pri tej spremembi in pri vpeljevanju in razvijanju različnih poetih sodelovala tudi sama. Preko otroških predstav, v katerih je bilo v sedemdesetih te nove poetike že opaziti in so prinašale nove zahteve tudi pri oblikovanju maske, preko velikih, zahtevnih predstav v osemdesetih, vse do predstav, pri katerih mora biti maska skoraj neopazna, je Barbara Pavlin oblikovala svoj slog in predstavam, ki jih je pomagala ustvariti, pustila tudi svoj pečat.

Delo Barbare Pavlin pri predstavah namreč zares pušča pečat: viden, nepozaben prispevek h končni vizualni, pa tudi konceptualni podobi predstav. Na platno – igralčev obraz – prenaša svoje razumevanje predstave in igralci v Mladinskem pogosto povedo, da jim je v določenih fazah prav njena maska močno pomagala pri oblikovanju vlog, še posebej tam, kjer je transformacija velika. Pomislimo samo na Šeherezado, Alico v čudežni deželi ali Silence silence silence. So pa seveda tudi predstave, kjer navidezna transformacija ni tako opazna, kjer se zdi, da so igralci nekako … naravni. Dokler jih seveda ne pogledamo natančneje in opazimo, da so se morali za vlogo za desetletje postarati, pomladiti ali spremeniti do neprepoznavnosti. V predstavah, kakršni sta Kraljica Margot ali Fragile! jim je morala Barbara Pavlin pomagati prav pri tem. V Izgubljeni časti Katharine Blum je morala z minimalnimi sredstvi poskrbeti, da so z odra zavela sedemdeseta, hkrati pa poskrbeti, da  so bili liki, ki jih je bilo precej več, kakor igralcev, še vedno individualni in razpoznavni. Posebej moramo omeniti Pohujšanje v dolini šentflorjanski, kjer je (v sodelovanju z Empera3zz) ansambel s spretnimi in minimalnimi posegi (minimalnimi, če seveda odmislimo dejstvo, da je polovica igralcev na odru v vlogi častivrednih Šentflorjank, edina igralka v predstavi pa je zasedena kot Zlodej) spremenila v prepoznavne prebivalce doline Šentflorjanske. Njen prispevek k predstavi je prepoznala in nagradila tudi žirija Borštnikovega srečanja.


Delo za predstavo Hamlet / Foto: Arhiv SMG
V predstavah, ki bi jih lahko naštevali in naštevali, jasno vidimo razpon, ki ga Barbara Pavlin pri svojem delu obvlada: od subtilnih, komaj opaznih sprememb do radikalnih posegov, od realistične, skoraj filmske maske do fantastičnih kreacij v predstavah za otroke in odrasle. Smisel za likovnost, posluh za sozvočje predstave, občutek za igralca, razumevanje predlog in konceptov, drznost in inovativnost, poglobljeno profesionalno znanje in izpiljena tehnika Barbaro Pavlin zagotovo uvrščajo med pomembne, nepogrešljive ustvarjalce slovenskega gledališča.