Nina Ivanišin je v minulem letu oblikovala kar pet vlog, ki so ji ponudile možnost raziskav in razvoja tako gledaliških poetik in tehnik, kakor tudi lastnih sposobnosti, kar je zanimiva in senzibilna igralka, ki se ne umika pred izzivi, pa naj gre za realizem, poetičnost ali absurd, za klasične komade ali izrazito kolektivno igro, dodobra izkoristila.
Vloge, ki jih je oblikovala v minulem letu segajo od sodobnega, raziskovalnega študijskega komada za otroke Gledališka bum-bonjera, preko osupljeve palete likov ruske avantgardistične drame, ki jih je oblikovala v Božiču pri Ivanovih, vse do ene najbolj »klasičnih« vlog, Maše v Čehovovih Treh sestrah, kjer Ivanišinova Mašino hrepenenje po drugačnem življenju dopolnjuje z nepričakovanimi, celo nerazumnimi dejanji in reakcijami, ki prinašajo presenečenja, hkrati pa gradijo občutek otožnosti in brezizhodnosti: njena Maša se nikoli ne neha hrepeneti in se boriti, vendar je njen boj zaradi njenih dejanj brezupen.
V Handkejevi epopeji Še vedno vihar je Moja mati, ki jo igra Ivanišinova, ključ do razumevanja družinskih odnosov, Handkejeve osebnosti, njegovega razumevanja identitete in njegovega odnosa do slovenstva. V zgodbo, v kateri so – kakor nam namigne prvoosebni pripovedovalec – od nekdaj vsi stari, Moja mati prinaša svežino in razigranost, nepričakovane obrate in notranje, čustvene viharje, ki se morda v času, o katerem govori igra zdijo manj usodni od zunanjih, s katerimi se spopadajo drugi člani družine. Ivanišinova je kot Moja mati silovita in neposredna, hkrati pa natančna v detajlih; v vlogo pa ji je uspelo vnesti mladostno vedrino in mladostna razočaranja, kar jo dela tako zelo drugačno od drugih likov, ki jih je v Še vedno vihar zapisal Handke.
Kot Lenka v Šeligovi Svatbi pa je žareča in navzoča, »božji otrok« v pravem pomenu besede – duševno in telesno prizadeta, a gledalcu v gradnji svoje vloge tega skoraj ne pusti opaziti, tako spretna je pri gradnji in stopnjevanju lika, da nas počasi ne zanimajo več njene »pomanjkljivosti« in bi se lahko v celoti osredotočali na njeno hrepenenje, na njeno brezpogojno pripadnost svoji ljubezni, če nas ne bi na njeno prizadetost opominjalo okolje, v katerem mora živeti.
Nina Ivanišin je uspela v lanskem letu do konca izkoristiti priložnost, ki jo je dobila na odru svojega matičnega gledališča in tako dokazati, da je vsestranska, inovativna in raziskujoča igralka, ki se – če to že ni – zagotovo spreminja v eno osrednjih igralskih osebnosti svoje generacije in polnokrvno igralko.
ZDUS, 25. 3. 2014
Nina Ivanišin prejme Priznanje ZDUS za umetniške dosežke v letu 2013
:
:
Maja Gal Štromar, ZDUS,
27. 6. 2017
Gašperju …
ZDUS,
6. 2. 2017
Recital Prešernove poezije
ZDUS,
26. 6. 2014
Mednarodna poletna delavnica: Mihael Čehov 2014