Vasilija Fišer prejme »Bršljanov venec«

S predstavama Granatno jabolko in Kraja Vasilija Fišer nadaljuje niz predstav, za katere se zdi, da so ji še posebej pri srcu in da zna pri njih razviti in uporabiti svojo domišljijo in znanje: pravljice in situacijske komedije.

Pravljična opera Granatno jabolko je namenjena vsem generacijam občinstva, njena posebnost pa je sodobno zasnovana komunikacija med občinstvom in izvajalci, kar pri postavitvi pomeni fizično bližino med nastopajočimi in publiko. To pa je od scenografke in kostumografke zahtevalo tehten in zahteven premislek o tem, kako bo vse elemente prilagodila za opero neobičajni oddaljenosti od gledalca, hkrati pa nastopajočim omogoča, da vzdržujejo ravnovesje med  glasbo, besedo in akcijo – kar je posebej pomembno pri predstavah, ki so namenjene vsem generacijam, vendar so kot "pravljične" vendarle najbrž prvenstveno privlačne za mlajše gledalce. Mladostni žar, ki ga je na oder prinesla ustvarjalna ekipa, je uspela Vasilija Fišer učinkovito scensko postavitvijo in domišljijskimi kostumi podpreti in okrepiti.

Pri oblikovanju kostumov in scene za komični triler Kraja pa ji je uspelo z minimalnimi posegi v prostor oblikovati izropano dnevno sobo v podeželski vili in s tem igralcem omogočiti, da izpraznjeni prostor spremenijo v sobo in jo napolnijo z  zgodbo o večeru, ki so ga preživeli, pa tudi s celotno zgodbo o njihovi zgodovini in medsebojnih odnosih. Njena scenografija natančno sledi zahtevam situacijske komedije: omogoča enostavne in logične prihode in odhode, hkrati pa igralcem omogoča, da v skoraj praznem prostoru, v katerem je le nekaj nujnih elementov, oblikujejo svoj lik in razvijejo skupno zgodbo. Dodaten izziv pri novogoriški postavitvi drame je bila zahteva po mobilnosti uprizoritve, kar je od scenografke zahtevalo še več domiselnosti pri oblikovanju scenskih elementov.

Kostumi, ki jih je za Krajo oblikovala Fišerjeva so tako kakor scena nevsiljivi, nekako neopazni, a če bolje pogledamo, tiste vrste, ki igralcem omogočajo neovirano gibanje hkrati pa natančno podpirajo značajske lastnosti njihovih likov.

Vasilija Fišer je v obeh primerih spretno in kreativno podprla režijski koncept. S svojim prefinjenim občutkom za estetiko in z več kakor desetletnimi izkušnjami, natančnostjo in poznavanjem obeh žanrov, je oba »svoja« elementa povezala v homogeno celoto, ki se je zlila z drugimi deli uprizoritvenega koncepta in tako nadgradila predstavi.