Mateja Pucko prejme Priznanje ZDUS za umetniške dosežke za leto 2013

Z vlogami, ki jih je oblikovala v minulem letu, je Mateja Pucko potrdila, da je vsestranska, zanimiva in inovativna igralka, ki s svojim talentom, znanjem in premišljenim igralskih izrazom vešče oblikuje različne vloge. 

Paleta vlog, ki jo je Puckova ustvarila, kaže, da je igralka sposobna – še več, videti je, da to počne s posebnim veseljem – oblikovati mejne like, take, ki se lahko v trenutku spremenijo v lastno nasprotje.

V Mojstru in Margareti je Puckova ustvarila kar dva taka lika: kot vampirka Hella se neprestano sprehaja po robu med zunanjo moško podobo – hladno, brezizrazno, polno črnega humorja – in ponotranjeno žensko platjo, vročekrvno in zapeljivo. Kot medicinska sestra Praskovja pa je na prvi pogled stereotipna podoba usmiljene tolažnice, vendar pa je hkrati lahko tudi nepričakovano nagajiva, celo nekoliko hudobna.

Posebno mesto v njenem lanskem opusu gre sobarici gospe Borkman v predstavi John Gabriel Borkman, kjer ji uspe iz lika, ki ima pogled le malo nastopov, kaj šele replik, zgolj s svojo igralsko prezenco oblikovati svareč znak, napoved in opozorilo, ki gledalce ob vsakem svojem nastopu spomni, kaj se pravzaprav dogaja v hiši Borkmanovih in na vzdušje, ki vlada v njej. Njena ravnodušnost in igralska distanca, natančno izdelani telesna in obrazna mimika in skrbno odmerjena barva glasu pa iz njih hkrati izvabljajo smeh in povzročajo, da jih ves čas spreletava srh.

V Nemi poroki pa se Mateja Pucko spreminja iz starke ostrega jezika in bistrega duha, v mlado žensko polno energije, polno ljubezni in sočutja, ki se ne meni za to, kako jo v vaškem okolju stigmatizira njen poklic, pa spet nazaj v starko, ki je zdaj nekoliko osamljena, njen humor pa je prežet z grenkobo.

Mateja Pucko je zrela igralka, ki se predano loteva svojih nalog: vlog, v katerih išče mejno in iz katerih lahko s svojim raziskovalnim duhom in poglobljeno študioznostjo izlušči nepričakovano.