MITOLOGIJA VARNOSTI
Varni, dramsko besedilo Mihe Mazzinija, je distopično-utopična pripoved o zakoncih, ki živita v sodobni družbi z visoko stopnjo uporabe sodobne tehnologije. Ta v drami posameznikovo življenje uravnava (skoraj) do popolnosti. Pametna očala, ki piskajo ob zaznavanju »previsoke stopnje razburjenosti«, pripomočki, ki človekove fiziološke podatke beležijo »in real time« (ter jih ob odstopanju od normalnosti tudi pošljejo strokovnjakom za določeno področje človeškega delovanja), algoritmi, ki uravnavajo izbor prijateljev, in hladilnik, ki ti ne da še enega pira. Vse v imenu varnosti.
Tako prebivalci ultravarne civilizacije živijo varno do konca svojih dni, če so se sposobni prilagajati in ugajati zahtevam tehnologije. V primeru spodrsljaja vas obišče svetovalec, ki je strokovnjak, in to je dovoljšen argument za to, da ga poslušate in ubogate.
Znanstvofanshkhk (zaletelo se mi je, op. p.) zgodba preigrava zanimive situacije in ideje, ki sestavljajo nekaj, kar bi lahko poimenovali »mitologija varnosti«.
1. Normalnost v dobi hipernormalnosti
Svetovalec: “Začniva. K nam priteka vsako sekundo milijarde podatkov. Preveč jih je, da bi jih lahko spremljali. Spremljamo lahko le odstopanja od predvidenih vzorcev. V statističnem povprečju obstaja cona nevidnosti. Dokler ste vi in vaša dejanja v njej, za sistem ne obstajate. Ko pa izstopite ...”
Normalnost našega življenja je definirana z normativnostjo našega delovanja. Algoritmi in strokovnjaki so sposobni preko niza podatkov o našem psihofizičnem stanju ugotoviti, ali smo dobri (normativni) državljani. Normativen državljan nikogar preveč ne zanima. Normativnega državljana tudi nihče ne bo kaj preveč hvalil, ker konec koncev ta normativnost tudi za državljana samega predstavlja idealen način življenja – norme navsezadnje stremijo k visoki kvaliteti življenja in blagostanju. Kje bi lahko bila težava?
Začne se pri definiciji norm in vlogi podatkov o psihofizičnem stanju. Civilizacija, ki gradi na povezavi med normami in podatki o posameznikih, deluje po principu statističnih analiz, ki jih “opolnomoča” in varuje omnipotentna aura znanstvene dokazanosti. “Znanstveno dokazano” je ena izmed najpomembnejših besednih zvez današnjega časa. Produkti, dejavnosti, načini življenja, ki “znanstveno dokazano [vstavite prijeten glagol po lastni izbiri: izboljšujejo/pospešujejo/obnavljajo/blabla]” se dobro prodajajo, ker jim (znanstveno dokazano!) lahko zaupamo in vanje verjamemo. Tako jih bomo kupovali, dokler nam naproti ne pride informacija, da ta in ta stvar znanstveno dokazano NE dela tega in tega. Škandal! Nekdo je izkoristil čisto in brezmadežno znanost zato, da bi manipuliral s preferencami poštenega človeka, ki hoče verjeti v znanost.
Žal ali na srečo pa znanost sama vase verjame manj kot pošten državljan. Znanje, ki ga producira znanost, še zdaleč ni brezhibno in ljudje, ki se z znanostjo ukvarjajo, vedo, da obstaja vrsta metodoloških problemov raziskovanja in pridobivanja dejstev in da so dejstva rezultat niza operacij, v katerih se lahko pojavijo hibe. Znanstvenik mora za dokazovanje veljavnosti dejstev v prvi vrsti verjeti v adekvatnost izbrane metodologije. Adekvatnost izbrane metodologije je pogojena s tem, da je vanjo nek predhoden znanstvenik dovolj verjel in jo sofisticiral do te mere, da lahko vanjo verjamemo še bolj. Verjeti, verjeti, verjeti itd. Znanstveni pristop produkcije “resnice” in “dejstev” je samo eden izmed načinov upravičevanja tega, v kar v prvi vrsti verjamemo. In vera je ključnega pomena pri ustvarjanju resnice, ki za nas začne predstavljati objektivno realnost. Objektivnost je zato zelo subjektivne narave.
2. Institucionalizacija potreb
Prebivalci Mazzinijevega teksta živijo v ideologiji varnosti, ki znanost in njeno statistično dovršenost napovedovanja človekovega vedenja na podlagi pridobljenih podatkov uporablja v namene vzpostavljanja, vzdrževanja in tudi razblinjanja občutka varnosti.
Občutek varnosti je izjemno delikatna tema. Gre za eno temeljnih človeških potreb, ki pomembno oblikuje posameznikovo življenje – vse, kar počnemo, bi lahko umestili v enega izmed procesov vzpostavljanja, vzdrževanja in razblinjanja občutka varnosti. Ideologija se v želji po kar najvišji stopnji moči obvladovanja posameznika in družbe polasti osnovne človeške potrebe (v tem primeru pač varnosti) – JACKPOT! Potreba postane institucionalizirana v smislu, da postane del ekonomije, obstajajo strokovnjaki za potrebo, ki potrebo (ker so strokovnjaki) poznajo in razumejo bolje kot vi, na trg prihaja množica produktov, ki posamezniku obljubljajo možnost manipuliranja s potrebo itd.
Slabo spite? Ja, stresni življenjski stil dandanašnjega časa marsikomu izmed nas krati spanec. Zato je pomembno, da poskrbimo za kvaliteto našega spanca. Udobje je ključen pogoj za dobro spanje. Ta in ta jogi vam doseganje tega udobja omogoči. Morda imate tudi motnje v izločanju melatonina, naravnega hormona, ki uravnava spanec. Na srečo obstajajo prehranska dopolnila …………….
Reklame in kakršnakoli promocija produktov dosežejo največjo moč takrat, ko temeljijo na igri z našimi potrebami. Človek, ki zaradi teže obremenitev in nizkosti kvalitete življenja težko spi, potrebuje vse kaj drugega kot nov jogi in dozo melatonina. Nov jogi je rešitev, ki jo ponuja civilizacija, ki institucionalizira človeške potrebe – takšna civilizacija pa v osnovi ne sledi človeškim potrebam, temveč potrebam kapitala.
3. Glorifikacija kvalitete življenja
Norme in potrebe civilizacije dobimo dostavljene v čudovitem paketu “kvalitete življenja”. Kvaliteta življenja je več kot sociološki koncept, ki osvetljuje faktorje, ki vplivajo na posameznikovo ali kolektivno zaznavanje kakovosti življenja. Kvaliteta življenja je produkt, ki ga lahko naročamo in konzumiramo. Produkt se deli na nekaj skupin: zdravje, življenjske razmere, življenjski slog, medosebni odnosi … Vsaka podkategorija vsebuje pester nabor pripomočkov, ki jih lahko za pravo ceno kupimo in potem v njih uživamo. Dostopnost pripomočkov je visoka. Kvaliteta menda (znanstveno dokazano!) tudi. Kvaliteta življenja je neposredno povezana s stopnjo sreče, ergo: materialno blagostanje nam omogoča investiranje v podkategorije kvalitete življenja, kar nam prinese občutek večje sreče. Zakaj potem trend višanja materialnega blagostanja na neki točki ne sovpada z večanjem občutka sreče v družbi?
Kvaliteta življenja v tem smislu postane ista stvar kot jogi, ki naj bi omogočal dobro spanje. Ekonomija blagostanja, ki neposredno sovpada z ekonomijo človeških potreb, je perpetuum mobile, ki napaja samega sebe. Hkrati ji sploh ni treba pretirano razblinjati občutka blagostanja – že samo stremljenje k vedno višjemu blagostanju je zanjo dovolj močno gonilo. Višje blagostanje – to je tako čist in brezmadežen pojem in cilj, da mu ni mogoče oporekati. Višja varnost – ista stvar.
4. Politična korektnost
Politična korektnost, ki se vzpostavlja predvsem na ravni jezika, naj bi delovala kot varovalo pred vznikom žaljivega in potencialno mejnega diskurza. V svoji osnovi je politična korektnost oblika eliminacije določenega diskurza. V imenu politične korektnosti se lahko eliminira in cenzurira marsikatera izjava – katera izjava bo temu podvržena, pa je vprašanje politične opolnomočenosti tistega, ki jo je izrekel. V ideologiji varnosti ima politična korektnost pomembno vlogo. V imenu varnosti se izogibamo določenim besedam in temam. In istočasno se v imenu varnosti vzpostavlja huda perverzija politične korektnosti. Diskurz o ključnih, osnovnih problemih nadomesti diskurz o pravilnem nazivanju v akademskih sferah in kakšne pomišljaje in podčrtaje je ali ni dovoljeno uporabljati pri izražanju spolne (ne)binarnosti. Spoštovanje do sočloveka se v osnovi ne vzpostavlja s podčrtaji in akademskimi nazivi. S takimi stvarmi se ukvarjamo takrat, ko že obstaja očiten manko na področju komunikacije in sožitja, manko, ki je tako globok in za nekatere travmatičen, da ga lahko krpamo samo še s strukturalnimi kvazirešitvami.
Perverzija politične korektnosti, continued: varen in spoštljiv diskurz je tako zelo pomemben in svet (SSKJ: zaradi popolnosti vreden češčenja), dokler več ni. Dokler diskurz več ni takšen ali dokler sploh ne obstaja več. Politično korekten diskurz, ki se vzpostavi v imenu varnosti, propade v imenu varnosti. Politično opolnomočen človek, ki zna skupino ljudi/posameznika/gibanje/religijo/vstavite, kar hočete, predstaviti kot nevarnost, si lahko v svojem izražanju dovoli karkoli. Karkoli. Ne samo v načinu izražanja, ampak v dejanjih. V imenu varnosti je upravičeno žaliti, ubijati, posiljevati, ad infinitum. Potrebno je izničiti to, kar ruši našo varnost! Nas ogroža! In nevarnost kaznovati. Jo maščevati. V imenu varnosti se ubija z droni. Uničuje z raketami. Gradi zidove. Ampak varnosti pač ne gre oporekati.
Ideološko mišljenje se uspešno zavaruje pred oporekanjem preko izničenja lastne samorefleksije. Pomanjkanje ali neobstoj samorefleksije je ključen znak ideologije. Ko besedo “funkcionalnost” nadomesti beseda “resnica”.
5. O Jezusu, veri, tradiciji in ritualih
SVETOVALEC: “Verjamete pa ne vanj. Škoda. Verniki so najbolj prilagojeni znanstveni dovršenosti naše civilizacije, saj je edino njim misel, da nekdo neprestano bedi nad njimi in skrbi za njihovo varnost, povsem običajna.”
Mazzinijev tekst se subtilno dotika tradicij, vere in ritualnega delovanja. V zgornjem odstavku Svetovalec predstavi vernike kot “popolne pripadnike” ideologiji varnosti. Vera v Boga za moje pojme v osnovi ni podkategorija, ki lahko obstaja znotraj ideologije varnosti (ali kakršnekoli ideologije), temveč obstaja vzporedno z njo. V obeh primerih, pri Bogu in Varnosti, gre pač za vero. Za izpolnjevanje človeške potrebe po zaupanju. V tem primeru sta predstavljeni dve možnosti zadovoljevanja te potrebe: zaupati v Boga ali zaupati v Varnost. Ideologija, ki postane dovolj močna, si lahko podjarmi določeno verovanje/religijo. Klasičen primer je podjarmljenje cerkve kot institucije v politične namene. Tradicija pridobi politično agendo. Rituali se institucionalizirajo in postanejo del ekonomije.
Struktura in občutek varnosti sta predpogoja za kakršnokoli človeško delovanje. Zaupanje, da se bomo naslednji dan zbudili in vstali, da nas ne bodo prizadele hujše nesreče, da bo naš planet še obstajal, to so verovanja, ki niso samoumevna, saj vemo, da smo obkroženi z neizogibno minljivostjo in nepredvidljivostjo sveta, v katerem živimo. Ljudje, ki živijo v zaupanju, ne živijo ločeno od zavedanja kaosa, ki je inherenten življenju. Tisti, ki zaupajo in verujejo posebej močno, to navadno počnejo ravno zaradi soočenosti z dejstvom, da se lahko življenje tudi hitro podre. Moja teza je, kolikor bolj je nepredvidljivo okolje, v katerem ljudje živijo in od katerega so odvisni, ali kolikor bolj je nepredvidljivo njihovo lastno telo, toliko bolj so soočeni z nečim, na kar nimajo vpliva, toliko bolj morajo verovati. V primeru odsotnosti tovrstnega verovanja bo dejavnost takim ljudem onemogočena ali pa vsaj močno ovirana. Ko je nekaj preprosto treba narediti, ko izbire ni, je na voljo le verovanje v to, da se bo vse izteklo prav.
Občutek imam, da se ljudje modernega sveta otepajo ritualov in tradicij. Tradicije so pogosto dojete kot nekaj konservativnega in nazadnjaškega. Nekaj, kar je skozi ožje poglede lastno le politični desnici ali pripadnosti religiji. »Emancipiran« človek naj ne bi pripadal drugim tradicijam in ritualom kot le tradiciji emancipacije (kaj je resnična emancipacija, pa se, seveda, diktira “od zunaj”), kar je nadvse nevarno mišljenje. Predpostavlja namreč sekanje korenin, ki posameznika, kot obstaja danes, vežejo na vse, kar je bilo pred njim. Človek, ki bo zavoljo emancipacije negativno gledal na tradicije in rituale, se znajde v lebdečem prostoru brez občutka prizemljenosti in kakršnekoli sigurnosti. Svet poskuša postaviti na novo in pri tem včasih pozabi, da svet že stoji. Po eni strani smo soočeni z množičnim odklonilnim gledanjem na tradicije, po drugi strani pa opažamo porast anksioznosti in višanje kvantitete in intenzitete individualnih in kolektivnih obsesivno kompulzivnih motenj, ki se v bistvu od ritualov ne razlikujejo kaj veliko, vendar pa za moje pojme dosegajo bistveno manjšo funkcionalnost, saj so vezane na posameznike ali manjše skupine ljudi. Zavračanje ritualov v potrebi po izničenju ritualnega vedenja, ker je le-to »nazadnjaško«, vzpostavlja nove rituale. Paradoks. Bolj svoboden je tisti, ki svobode ne išče. Biti suženj nenehnemu boju za svobodo je žalostna usoda. Kajti človek, ki čuti resnično zadovoljstvo, lahko to zadovoljstvo čuti zaradi zavedanja tega, kar je bilo prej. Zgolj izpostavljenost vsem okoliščinam, ki v danem trenutku posamezniku omogočajo zadovoljstvo, ni dovolj. Kontrasti so ti, ki dajejo moč vzniku občutkov sreče in pomirjenosti. Soočenost z zgodovino je ta, ki lahko vzpostavi trajnost pomirjenosti v dejanjih danega trenutka.
6. Kaj preostane
V tem smislu je odgovor na mitologijo varnosti soočenost z nevarnostjo in nepredvidljivostjo življenja. Da bi lahko v takem soočenju živeli brez hudih paranoidnih motenj ali brez napadov “nenadne norosti”, moramo verjeti. Verjeti v ideologijo (ki je izvrsten ponudnik razlogov za absolutno zaupanje) ali pa razloge za vero zgraditi z lastnim mišljenjem skozi življenje. Grajenje lastnih razlogov ne pomeni, da se v razlogih ni mogoče sklicevati na obstoječe ideologije, religije, koncepte itd. Gre za nenehno prevpraševanje resnice in grajenje kritičnega pogleda na kakršnokoli resnico. Prvine civilizacijskih gest (ideološko mišljenje, tradicije, religijo …) raje označevati z besedo “funkcionalnost” kot “resničnost”. Graditi povezanost s svojim fizičnim telesom in duševnim stanjem, da strokovnjak ne bi mogel trditi, da nas čuti in razume bolje od nas samih. In na koncu tudi znati uživati v opustitvi nenehnega gonjenja po funkcionalnosti in produktivnosti.
Ko sem o vsem tem razmišljala na nekem sprehodu po naravi in se me je hkrati loteval tak hud obup nad tem, kar se smatra za “civilizirano življenje”, sem zagledala majhnega dečka, ki je na hribu nad mestom z očetom spuščal zmaja. Naenkrat me je preplavila ganjenost in pomislila sem, kakšna lepota je v tem preprostem, tihem, z naravo obkroženim trenutkom povezanosti očeta in sina. Zunaj piha veter – gremo spuščat zmaja! Dejanje, ki ga je nesmiselno upravičevati s kakršnokoli funkcionalnostjo v smislu: otrok je na svežem zraku; ko zmaj pade na tla, otrok ponj teče, kar pomeni, da se razgiba; oče bo po spuščanju zmaja bolj spočit za nadaljevanje svojega dela na računalniku … Predstavljajte si obstoj “pametnega” zmaja, ki meri količino otrokovih korakov ob spuščanju zmaja in neke parametre, ki povedo, za koliko odstotkov se je znižal očetov nivo stresa. To bi bilo tako bizarno, hkrati pa si ni težko predstavljati, da pa mogoče kaj takega že obstaja.
Spuščanje zmaja je radikalno dejanje.
EPILOG
Močan vpliv na moje dojemanje in razmišljanje o resnicah in konceptih, ki jih dojemamo kot vsesplošne in preprosto veljavne, hkrati pa v njihovem ozadju obstaja niz logičnih in manj logičnih zaporedij, ki so privedla do tega, da na nekaj trenutno gledamo kot samo-po-sebi-umevnost, sta imeli dve pomembni knjigi: Miti našega časa Umberta Galimbertija in Mitologije Rolanda Barthesa. Avtorja v svojih zapisih na preprost in pogosto hudomušen način osvetljujeta vrsto mitologij, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju. Lucidnost njunega razmišljanja o ozadju stvari je osvobajajoča. Težo samo-po-sebi-umevnosti nadomesti lahkotnost čistega premisleka.
Geste našega življenja lahko dojemamo kot samoumevne. A osvobajajoča je ugotovitev, da nam ni treba sprejeti samoumevnosti. V trenutku, ko človek vsaj poskusi samoumevnost umeti, se ta več ne ume sama. In v tem za moje pojme leži občutek avtentičnosti delovanja in življenja. Razkroj samoumevnosti je arheologija povezav, odnosov, kontekstov, ki osmišlja našo pozicijo v sedanjosti in nam daje možnost nadaljnjega delovanja, ki temelji na zavedanju omejitev in možnosti. Čistina zavedanja je največji približek avtentičnemu življenju.
---
Hvala Domnu, ki me je po dolgem času spodbudil k pisanju in ki me s čistino svoje prisotnosti opominja, kaj so pomembne stvari v življenju. Pisanje predajam Eneji Urnaut. Upam, da ji bo pisanje v veselje in da je ne bodo preveč bolele roke :-)
Povezava: Varni