Performans, živa instalacija.
Sem življenje, ki hoče živeti, sredi življenja, ki hoče živeti. (Schweitzer 1991, 1203)
Življenjski prostor je osnovni fizični pogoj za življenje, ki ga z onesnaževanjem, ekstenzivnim rudarjenjem, urbanizacijo kmetijske zemlje, deforestacijo, kmetijsko industrijo monokultur itd. vse bolj uničujemo. Po drugi strani nam življenjski prostor vse bolj krčijo tudi podnebne spremembe, na planetu je vse več je sušnih predelov, voda postaja tržno blago za kapitalske dobičke, ljudje migrirajo v življenjsko bolj znosne predele planeta, rasejo megapolisi z ogromno zgostitvijo prebivalstva ter veliko socialno revščino…
Z nebrzdanim razvojem si pospešeno uničujemo življenjski prostor. Človek je postal invazivno bitje, ki ogroža samega sebe. Performans deluje kot živa instalacija, v kateri scenski elementi s fizičnim zavzemanjem prostora krčijo prostor publike. Na ta način tudi umetnost sama sebi postane invazivna, jemlje prostor tistemu, ki mu je namenjena (občinstvu) in je vpeta v isto neoliberalno ideologijo produkcije rasti, ekspanzije, nekega abstraktnega razvoja, ki je sam sebi zadosten…
Življenjski prostor je četrti del cikla Extima, ki drsi skozi preizpraševanje, kaj danes pomeni biti živo bitje v živem svetu. Sprašuje se, ali v generičnih projekcijah “boljše” prihodnosti, “boljšega” življenja, “boljšega” človeka, “boljše” družbe in v našem intimnem dojemanju življenja še obstaja prostor za živo bitje v živem svetu.
