V branje bi priporočila besedilo Simone Semenič zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, štirindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z. i. znašli v oblačku tobačnega dima. Zakaj? Besedilo sem med brskanjem po portalu SiGledal pred kratkim ponovno prebrala – v eni sapi ter nato takoj še nekajkrat zapovrstjo. Besedilo me je vznemirilo: ob njem so se mi v požiralniku zatikali koščki trupel! Hkrati pa me je način, kako je napisano, navdušil in navdihnil, saj je v moji imaginaciji besedilo zaživelo vsaj na dveh ravneh – dogajanje v samem besedilu in potencialno dogajanje na odru. Sicer pa sem se s tem besedilom prvič srečala že leta 2010 kot organizatorka lokalnega gledališkega festivala v Ajdovščini (tudi sama sem doma iz Ajdovščine), na katerem je Simona Semenič besedilo premierno predstavila slovenskemu občinstvu. Toda takrat – sedaj mi je kar malo nerodno – nisem zares prepoznala, kakšno dragocenost je Simona Semenič prinesla v našo malo Ajdovščino. Takrat so se moje misli ob besedilu glasile nekako takole: kaj-naj-bi-človek-počel-s-takšnim-besedilom-je-to-sploh-dramsko-besedilo-kaj-je-to-vprašaj-klicaj. Toda v letih, ki so sledila, sem se tej ne-navadni pisavi Simone Semenič, s katero sem se vse pogosteje srečevala, kar nekako privadila. In ne samo to. »Privadila« je premalo. Njena kot-da-samozadostna performativnost in nagajivo pozivanje odra k dialogu, ki iz nje sledi, sta zame postala dražljiva ter navdušujoča. Nazadnje sem z velikim užitkom požrla To jabolko, zlato, s katerim sem se srečala pri predstavljanju letošnjih nominirancev za Grumovo nagrado! In ko sem nato po sedmih letih ponovno prebrala besedilo zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, štirindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z. i. znašli v oblačku tobačnega dima, sem ga v luči vsega tega uzrla kot svoje prvo srečanje z nečim zares izjemnim. In tudi besedila Simone Semenič, s katerimi sem se srečala za njim, so ob ponovnem branju tega besedila zasijala v neki novi luči. Menim, da gre pri besedilu zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, štirindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z. i. znašli v oblačku tobačnega dima za zaklad, ki ga je vredno odkrivati vsakič znova. – Ali pa vsaj vsakih sedem let ...
Nebojši Popu Tasiću se zahvaljujem za nominacijo in štafeto predajam Tinu Grabnarju, kolegu, sošolcu in prijatelju. Tinovo občutljivost za dragocene vsebine zelo cenim in od njega bi z veseljem slišala kakšno priporočilo za nadaljnje branje.