»Jaz sem drama Simone Hamer.
Počasi mi vse to že res preseda. Zakaj ne morem preprosto biti takšna kot druge: imeti vsaj 50 strani, jasno določeno število oseb in premišljene linije med njimi. Zakaj ne morem vsaj vedeti, kaj želim povedati? In res mam poln kurac tega! Morala bi jo enostavno poslati v tri pizde materine in sama zaključiti.
Ja!
Konec!«
Tako se konča diploma-drama Tik-tak Simone Hamer, kjer besedilo kar samo uprizori lastni konec. Ta avtorefleksivni iztek v nekaj stavkih zgosti celotno misel, ki je na delu v njenem pisanju. S Simono Hamer sva v zadnjem času prihajali v stik pogosteje kot kdaj prej. Sprva sem bila bralka njenih tekstov, kasneje pa sva se srečevali na žolčnih debatah o nezavidljivi situaciji nove dramatike. Njeni premisleki so bili politično našpičeni in artikulirani. Ta sled vselej vztraja tudi pri njenem pisanju. V njem je mogoče zaslediti poskuse redefiniranja protokolov pisanja in gledališča.
O njenih tekstih sem izdatneje pisala na nekem drugem mestu, in ker je produciranje vsebin izjemno težaški posel in ker so se dnevi že pošteno zažrli v poletje, si bom nekaj misli izposodila od tam.
Njeno pisateljsko prakso v grobem določita dve vektorski smeri, kakor ju sama odgrinja v svoji diplomi(-drami Tik-tak): 1. preglejeve bralne uprizoritve (katerih del je bila tudi sama) z branimi didaskalijami so ji razprle razmislek o personifikaciji didaskalij; 2. harmsovke, ki jih je v svojih dramoletih naznačil Peter Rezman, pa so razprle zasledovanje fluidne nekonsistentnosti dramskih oseb in razdiranje vsakršnega smisla, ki se odpre brezmejnosti nesmisla.
V besedilu Tik-tak Simona Hamer ruši zgodovinske konvencije dramskega instrumentarija (stranski tekst, podnaslov, moto, opisi prostorov, časa, avtorjev komentar, didaskalije), da bi vzpostavila lastnega skozi partikularen tipkarski kod: ležeči tisk, krepki tisk, prazne vrstice, prelom strani, »ležeče obrnjen zapis na listu«, znaki: … in /. Naslov bi lahko bržkone deloval kot metoda strukture besedila in heterogene časovnosti, kakor v tekstu Shizoanaliza dramske forme premišljuje tudi Katja Čičigoj. Zaman v njenem tekstu iščemo določeno zunanje dogajanje s klasično narativizacijo, ki ji pritiče prostorsko-časovna umerjenost, marveč se prej gibljemo po hipnih trenutkih. Nedokončanost dramskih oseb (»Osebe ali tisto razpršeno, kar se nenehno trudimo ujeti: Lahko sta dva, trije, lahko jih je miljavžnt … Ker nihče od nas ni pravzaprav samo eno«) spodmika konsistentnost ali določeno psihološko matrico, po kateri bi se osebe logično premikale. On, Kristusovih let; Ona, Kristusovih let; Nekdo, ki je star; Otročiček, ki se morda ne bo nikoli rodil; Ona, ki bo; Ona, ki ne zna biti sama; publikum; On, ki je nekaj njej; Ona, ki je nekaj njemu; Tista, ki je je z vsako smrtjo manj; Ona, ki je samo na pol; On, ki je raje kdo drug se izgrajujejo in spet razdirajo v časovnih poskokih (čas pred, čas po, čas pisanja itn.).
Štafetno palico predajam kolegici Pii Brezavšček, ker ne le, da je čisto od blizu spremljala temeljne premike, ki jih je za novo dramatiko oral preglej, marveč ker s svojo pronicljivo mislijo misli onkraj utečenih, pogosto izrabljenih protokolov umetnosti in išče tam, kjer je na delu odkrivanje problemov.
Povezave:
- Simona Hamer: Tik-tak
- Simona Semenič: zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, štirindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z. i. znašli v oblačku tobačnega dima
- Iza Strehar: Hlod na avtocesti
- Peter Rezman: Šesti blok Mejniki
- Mitja Lovše: Cimcipelonika