V branje priporočam dramsko interpretacijo Mozartovega dela Otrok, ki je ustvaril svet Nebojše Pop-Tasića. Priporočam miren kot, Rekviem v ozadju za zaokrožitev doživetja, ves čas tega sveta, na stežaj odprte čute in misli, zaprta usta pa veselje do želje razumeti Resnico.
Nekaj Pop-Tasićevih besedil sem brala, nekatera videla uprizorjena in se jih kar ne morem naveličati. Izražajo filigransko precizno stkano enciklopedično znanje v eni in zabavljaško radoživost ljudskega barda v drugi skrajnosti, predvsem pa iz njih pod visokim pritiskom škropi ljubezen do besede ─ pomena, smisla, zvoka ─ do hribovitega procesa upovedovanja. Enako smrtno zares so predloge namenjene uprizoritvam za gledalce zelo različnih starosti, vse lepo premišljeno naravnane in primerno odprte, da omogočajo ustvarjalno gledališko divjanje v smeri uprizoritvenih presežkov.
Nebojša Pop-Tasić piše sočna in po poglobljeni referenčnosti dišeča besedila. Prebiram jih kar tako, za dobro voljo, predvsem pa z njimi loščim svoj strah pred venenjem misli. Iz vrstic se melodično cedijo zvoki besed, kot se da pripisati avtorju-glasbeniku. V tem me spominja na (neglasbenika?) Ivana Cankarja, ki še metrično urejene proze ni izpustil v svet brez asonančnega ali aliteracijskega potaknjenca. Občudujem večplastno metaforiko, ki jo ta izčiščeni zvok pomensko nalaga, včasih tudi zato, da nato z enim zamahom izbriše vso naloženo globino na račun obešenjaškega pomežika. Razveseli me razpon besedišča, ki sega vse od visoko ali poetično ali vsaj redko rabljenih besed do krepkih vulgarizmov v srhljivih kontekstih. Zdi se mi, da Pop-Tasić v večini besedil nadaljuje tradicijo žlahtne slovenske poetične dramatike Strniše in Zajca, aktualno razgrajeno in vpeto v širši okvir nekje med glasbo, filozofijo, teologijo, mitologijo, zgodovino, v zadnjem času (predvsem v besedilih za mlade) začinjeno s ščepcem starševskih akrobacij.
Menim, da v slovenskem gledališkem okolju prav Pop-Tasić ustvarja (in tudi prireja) najzanimivejša besedila za otroke. Z Bršljanovim vencem ZDUS za leto 2015 (so)nagrajeno Kaj pa če … (r. Bulc, LGM 2015) sodi med meni najljubša. Pa Zlata ptica (r. Omerzu, LGM 2014) in dramatizacija Ingoličevega Tajnega društva PGC (r. Bulc, LGL 2016) dokazujeta Pop Tasićevo naslovniško odprto načelo ustvarjanja, ko skozi igriva vprašanja ali provokativne namige spodbuja, usmerja, podpira iskanja in opogumlja celovito refleksijo naslovnika. Žal nobenega izmed naštetih še ni v pričujoči bazi, a sem prepričana, da je dan vnosa tik za vogalom …
Na Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije leta 2013 nagrajeno sintezo mrtvaškega in vidovega plesa (za odrasle) Salto mortale (r. Omerzu, LGM 2012) se zlahka najde v bazi. In nikar se ne izognite branju, še didaskalije prijetno zvončkljajo, začenši z uvodno »luč je mračna, temačna, mrakobna, drobna, zlobna in komaj svetlobna«.
Najbolj me intimno gane izbrani Otrok (r. Lorenci, ATP 2007), četudi novomeške uprizoritve, za katero je bilo besedilo napisano, nisem videla. Osupljiv se mi zdi izhodiščni ubeseditveni vzgib. Gane me njegova biblična poetičnost na robu tuzemskega konca. Pretresejo me vsebinske nianse poskusov osmišljanja v mejah absolutnega. Ostrmim ob lastnem emocionalnem odzivu, ki me sili v zrenje v lastne temine.
Sedim pa berem to čudovito poetično interpretacijo slutnje konca in klica čez, a ne na glas. Zvok prepustim spominu na uprizoritev Meso ali Razodetje (r. Lorenci, LGM 2010), tudi z odlomkom Otroka, glasovom Aje, Elene in Zvezdane, tudi Andreja, predvsem pa me do živega olupi Zeletov (presunljivi Anže Zevnik) strahu-pred-smrtjo-osvobajajoči mogočno-krhki otrok, da se razlijem ob zaključku Pop Tasićeve Lacrimose kot (tako pričajo) Mozart na smrtni postelji, ganjen ob učinku lastne zamisli angelskega petja v prepletu s padajočo melodijo godal. V Pop-Tasićevih besedah pa:
»Kriknil sem,
a v mojem kriku ni bilo ničesar več –
nobenih besed,
nobenega jezika,
nobene slovnice,
nobenih ljudi,
nobenega sveta.
Obmoknil sem za vselej,
zaprl oči in pomislil:
nikoli več
ne bom
videl
Sonca.«
Bralno štafeto predajam diplomirani igralki in komparativistki Maruši Majer, ker se veselim njenega pikolovskega iskanja in presenetljivega odkritja.