Petra Pogorevc, 19. 5. 2017

Petra Pogorevc bere sodobno slovensko dramo

Petra Pogorevc, dramaturginja v Mestnem gledališču ljubljanskem in urednica Knjižnice MGL, je s pomočjo SiGledalovega iskalnika prebrskala bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločila, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst Ize Strehar Lahko bi bilo, ampak ni.

Petra Pogorevc / Foto: Peter Giodani

V branje priporočam besedilo Ize Strehar Lahko bi bilo, ampak ni, za katero upam, da ga bo prebralo čim več obiskovalcev portala in da ga bomo kmalu tudi videli na kakšnem odru.

Anton in Leila na prizorišču, ki pomensko ostaja odprto, lahko bi bilo soba ali pa glava koga od njiju, pišeta roman o svojem razmerju. Medtem ko ždita vsak za svojim pisalnim strojem in se trudita natipkati skupno zgodbo, se njuna romaneskna alter ega, ki sta ju poimenovala Daniel in Bina, pred njunimi in našimi očmi pojavita na odru. Najprej nastopi Bina in zapoje čudovito čudaški šanson o tem, da mora pisati, sicer bo samo kadila in pila kavo, vse dokler se ne bo prestrašila, da jo bo infarkt, in zato vzela dva persena. Takoj zatem se ob njej pojavi Doktor, ki jo spravi v še slabšo voljo z domnevo, da je depresivna, in napotkom, naj se namesto h knjigam spoka v naravo ali na potovanje. Obe ravni prisotnosti se v nadaljevanju pomešata, saj se Daniel in Bina emancipirata in se kot pirandellovska zombija spravita na svoja avtorja. Čvekata in kritizirata tako njuno zasebno življenje kot tudi sproti nastajajoči poskus njegove umetniške ubeseditve, ki medtem počasi, a vztrajno uhaja nadzoru. Na odru vznikajo osebe, situacije in odnosi, ki ne govorijo več le o (samo)destruktivnosti, melanholiji, zatekanju k drogam, odsotnosti smisla, problemih z avtoriteto, travmah iz otroštva in drugih mrakobnih temah, ki določajo Antona, Leilo in njuno disfunkcionalno razmerje, temveč jim uspeva pozornost bralca ali gledalca vse bolj preusmerjati na svojo lastno, gledališču vselej imanentno krhkost in minljivost. Najboljše pri vsem skupaj je nedvomno to, da sta Daniel in Bina, ki se vmes samovoljno preimenuje v Kleo, v bistvu frankensteinovska stvora, ki sta ušla nadzoru svojih stvariteljev, torej pobezljani literarni in zgolj potencialno gledališki projekciji Antona in Leile, ki pa nam ravno zaradi nepokorščine o njiju razkrijeta tudi stvari, kakršnih sama v romanu najbrž ne bi izdala. Incestuozni vrhunec drame v tem smislu je zame prizor, v katerem Kleo Danielu povije sina Dantona, ki ga nato Anton občuduje skupaj z Leilo, rekoč: »Leila, ne morem verjet, da sva skupaj ustvarila nekaj tako lepega.« Vmes so še zmeraj tudi verzi, ki hočejo biti šansoni, vedno znova čudovito čudaški, pa vici, namenoma spodleteli in nekorektni, ter cela vrsta provokativnih in obešenjaških zastranitev, ki vsaj pri meni zbujajo glasen krohot. In je do bolečine lepa in jezna in tudi malo žalostna zgodba o tem, kako težko je včasih biti živ, čeprav ti nič ne manjka, in kako pogosto bi nekaj lahko bilo, ampak ni. Pač zato, ker je življenje enako rahlo, negotovo in bežno kakor gledališče in ustvarjanje v njem.

Štafeto branja predajam kolegici dramaturginji Anji Krušnik Cirnski, preprosto zato, ker vem, da zna drame prebrati, povzeti in predstaviti tako, da je to v užitek in navdih vsem okoli nje.

Povezava: Iza Strehar Lahko bi bilo, ampak ni.

V rubriki »Izvolimo dramo« beremo sodobne slovenske drame in se nad njimi iskreno navdušujemo ter jih predvsem priporočamo v branje vsem obiskovalcem portala SiGledal. Ideja za to početje se je porodila Simoni Semenič na okrogli mizi Sodobna dramatika, ki je potekala v okviru festivala dramske pisave Vzkrik (24. 3.–26. 3 2017).  Ime rubrike je predlagala Grumova nagrajenka 2017, Simona Hamer, ki je tudi prva izvolila dramo in za naslednje branje nominirala bralca po svojem izboru in presoji, ta pa bo bralce slovenskih dram nominiral dalje. S to verižno igro ali z verižnim eksperimentom želimo predvsem promovirati branje sodobne slovenske drame, saj iskreno verjamemo, da si sodobna slovenska drama zasluži biti (vsaj) prebrana. 

Rok Andres in Petra Pogorevc, 14. 2. 2013
Ko kapital kroti umetnost - pogovor z režiserko Anjo Suša
Petra Pogorevc, 12. 11. 2010
Dramaturške bližine