S povabilom k zapisovanju misli pri sodelovanju v štafetni igri na štafetni progi ob izboru dramskih besedil, ki so objavljena na slovenskem gledališkem portalu Dramski teksti, mi je filozofinja in dramska avtorica Tamara Matevc pred dnevi izrazila željo, da naj izberem besedilo, ki mi je najbolj všeč. A to je hudo odgovorno početje v dramaturško-teatrološkem smiselnem premisleku.
Pa vendarle: nikakor se ne morem odločati zgolj o enem avtorju, predvsem ne zaradi raznolikosti in raznorodnosti dramskih pisav številnih dramatikov; odločila sem se za najožji možni izbor dramskih pisateljev – zaradi izrazito intimnega in selektivnega izbora dramske snovne tematike v njihovi prvobitni metaforični, estetski, moralni in etični vrednosti.
Zato priporočam v branje tri slovenske dramatike: Simono Semenič, Iva Svetino in Dušana Jovanovića. Njihova dramska pisava in gledališče sta sodobna in uprizoritveno izzivalna ter umetniško ustvarjalna. Z današnjega skorajda orwellovskega perspektivizma.
Simona Semenič je z besediloma mi, evropski mrliči in 1981 (ter tudi z drugimi dramskimi besedili) z odločnostjo dramatičarke vstopila v svet krutega odrskega izrazja, ki na izviren in svojstven način vstopa na prizorišče slovenske dramske književnosti ter na slovensko in evropsko uprizoritveno sceno z izjemnim posluhom za uprizoritvene možnosti in nenavadno poetiko v izpovedi zgodbe, kjer prepriča z energično aktualnostjo, uprizorljivostjo in svojstveno dramaturško strukturo dramske pisave, ki korespondira s sodobno evropsko »mlado« dramatiko. Vehementno, jezikovno in z dialoško izpisano pisavo prikazuje generacije, ki se jih dotakne današnji svet v njihovih eksistencialnih razsežnostih bivanja, jim daje karakterne lastnosti tistih etičnih in moralnih iluzij, ki smo jih v sodobni dramatiki že skorajda pozabili: poglobljen, s časovno distanco prikazan dogajalni svet, ki se v ne-dostojnostih določenih dogodkov slovenske družbe samo približuje nekemu navideznemu cilju, a s hkratnostjo oddaljevanja in alienacijo posameznika doseže, da lahko vzpostavi njegovo novo prisotnost v filozofiji in sociologiji svojega življenjskega prostora kot absolutne skladnosti in istovetnost dramske osebe v sozvočju z dramskimi dogodki v katere vstopa. Ljudi ne ogroža, jim pa daje pomisel, da ne bi bilo prav (dobro), da se časi, ki so minili, še kdaj povrnejo. Ker nimajo svojih vrednot, so brez morale in brez humanitete.
Igre Simone Semenič so nekakšno obredje, ki z našim vedenjem, (tudi) ob Aristotelovi poetiki, v ničemer ne izključujejo različnosti dramskih pisav, omogočajo pa nam različne interpretacije, osmišljene v odrskih uprizoritvah – v odrski umetnosti.
Podobno, a vendarle na povsem drugačni ravni razumevanja dramskega besedila se s svojo pisavo in dramaturško gradnjo ukvarja pesnik in dramatik Ivo Svetina, čigar dramsko pisanje pomeni umeščanje neke zgodovinske situacije ali upodobitev starega mita v sedanjost, kar je dramatikova posebnost, ker se izreka v poetični govorici literature. Z lastnim pojmovanjem medbesedilnosti v literaturi, s posebnostmi v dramaturški gradnji zgodbe skozi dramski dialog in prizore, v dejanjih ali slikah, se Svetina izraža kot pesnik o pesniku, ki časti vzvišen božji navdih in obstaja kot pesnik, ki poje o mitskem/»mitskem« bitju, kar lahko postane celo najobičajnejši človek iz njegove bližine, ki mu omogoča čaščenje mislecev. Od antičnih, grških in egipčanskih, mezopotamskih, perzijskih in hindujskih časov do sedanjosti, ko se Svetina zaveda, da še lahko časti gledališče in igralca. Umiranje, prispodoba umiranja, postane višja vrednota.
Ivo Svetina se uvršča se med tiste avtorje slovenske dramske literature, ki jo določene generacije gledaliških ustvarjalcev zavračajo, določene pa so ji naklonjene, ker je njegova dramatika »zgrajena« na zgodbi, ki pripoveduje, izpoveduje in jo avtor v ključnih dramskih trenutkih dramatično stopnjuje. Odtujenost in lepota poetičnega videnja njegove dramatike je v opredelitvah, ki mu narekujejo izbor tem/tematike kot možnost osebnega pesniškega izražanja v izpovedi na čutno neizbrisljivo občutljiv mitološki svet, ki ostaja večen. Zato pomenita dramska epopeja Stolp (2012) (sem sodijo še dramska besedila Šeherezada, 1989, Ojdip v Korintu, 1999 in Tako je umrl Zaratustra, 1996, ki niso objavljena na spletu) in dramska izpoved ABC ali KRIEG, izrazito avtorjev odnos do mita pesnika, do velikih imen iz sveta intelektualcev, do avtentičnega ustvarjalca, ki se predaja »sanjarjenju« spominov v izjemni prisotnosti časa. Svetinovi dramski junaki na novo zaživijo – v književnosti in na odru.
Ivo Svetina ima rad poezijo in gledališče ter gledališče in poezijo.
Dušan Jovanović z na spletu objavljenim besedilom Boris, Milena, Radko, vsekakor zahteva našo pozorno zbranost ob branju dramskega teksta in hkrati do nas vzpostavi zahtevo po poznavanju njegovega dramskega opusa v celoti, njegove literature, posebej esejev, ki z izrazito pisateljsko in dramatikovo dikcijo razgaljajo pred bralcem in gledalcem tematske sklope in motive dramatikovega »početja« v različnosti dramaturških pristopov pisanja. Celovito spregovori o občutljivosti svoje generacije, ki ni indolentna do vprašanj, ki se jih dotika. Namenja ji vprašanja o bivanjskem svetu svojih dramskih junakov, njihovi intimistični, svobodni in psihološki opredelitvi, tudi z ostrino kritike, v dramatičnosti, humornosti, ljubezni in sovraštvu. V medsebojnih izostrenih dialogih dramskih oseb daje bralcu in gledalcu v presojo dejstva, kakršna so človekova humana/nehumana početja izven umetniškega sveta, ki jih Jovanović preliva s pretanjenim posluhom dramatika-režiserja v dramsko književnost in v enakovredno odrsko govorico, da se soočimo z njimi. Pokončna drža oseb v igrah ustvarja tudi svetovnonazorsko opredelitev etične in moralne drže dramatikovega rokopisa.
Ob objavljenem besedilu Boris, Milena, Radko bi se morali ob naših premišljevanjih v današnjih časih spet povrniti vsaj še k trem njegovim izvirnim besedilom: Norcem (1968), besedilu Igrajte tumor v glavi (1971) in Žrtvam mode bum bum (1978), igram, ki danes niso prav nič drugačne in manj aktualne kot v času svojega nastanka. Igre izvzemam iz celotnega Jovanovićevega dramskega opusa, ker menim, da v igri Boris, Milena, Radko (prav tako v igri Zid, jezero) Jovanović nakazuje vse tiste razsežnosti bivanjsko izkušenjskega sveta v osebnem (dramatikovem/režiserjevem) odnosu do gledališča, do družbe, fikcije, kritike, ki se mu poraja vzporedno z nenehnimi premisleki o vprašanjih, kdo smo, kam gremo, o vprašanju intimistične psihologije tuzemskega sveta. Vse te dileme je avtor izgovarjal/zastavljal že v igrah Norci, Igrajte tumor v glavi, Žrtve mode bum, bum, v Antigoni, Osvoboditvi Skopja … Avtor/režiser ustvarja lastno prepoznavno odrsko poetiko.
Jovanovićeve igre so obredje gledališča, ki ni izmuzljivo, je konkretno in gledljivo v najžlahtnejšem smislu pojmovanja teatra in pomeni vrednotenje v raziskovanju etičnih, moralnih, političnih in eksistencialnih problemov, ki jih upodablja z dejanji svojih dramskih junakov.
Vse tri »moje« dramatike in njihova dramska besedila, tudi tista, ki niso v izboru objav na spletu, priporočam v branje, ker so mi ljubi, ko jih berem ali gledam v odrskih uprizoritvah, ker izražajo poglobljenost in odpirajo asociativni svet bralčeve intimne in gledalčeve osebne presoje izpovedanega.
To je bilo nekakšno moje izhodišče, ki je skupno vsem trem avtorjem dramskih pisav v njihovem celotnem dramskouprizoritvenem opusu.
Sodijo v sodobno novejšo slovensko dramo s hkratnim pogledom na vzporedne dramske pisave drugih slovenskih avtorjev, predvsem pa v območje evropske sodobne dramatike. Njihova dela z dramaturško skonstruiranostjo, jezikom dialoga in izražanjem svoje generacije poudarjajo individualnost dramatikovega izpovedovanja, čutenja in dikcijo generacije v generacijski konfrontaciji časovnih družbenih premis, ki so namenjena izrazito poetski odrski interpretaciji.
Z žanrsko raznovrstnostjo dramskih pisav Simone Semenič, Iva Svetine in Dušana Jovanovića je pomensko bistveno zagotovo eno pravilo: izvrstno projicirajo človekovo eksistenco na svojstven poetski način, v ospredje postavljajo individuum nasproti družbenim dogajanjem, uporništvo, odtujenost, vključujejo intelektualno misel, ki se aplicira na evropsko skušnjo mitskega in mitološkega principa, ki se običajno razgalja v najsodobnejših obnovah antičnih mitov in v mitih raznoterih sodobnih kapitalistični miselnostih/v ideologijah. Imajo svoj odnos do sveta.
V današnjih težnjah popularne kulture kot nujnega dejstva/zla prisile, ki jo družba in politika brezkompromisno izvajata nad nami in nad našim mišljenjem, jo imenovani dramatiki zavračajo. Zato so prepričljivejši v svoji eksistencialni in umetniški podstati. Njihova besedila so scensko uprizorljiva, literarno berljiva, in kar je najpomembneje: njihova dramska besedila in povedi vselej razgrinjajo tudi večpomenskost vsebin.
Pripovedujejo mi zgodbe o naši minljivosti z vednostjo o dejstvu, da bomo slej ko prej tako ali tako vsi (če že nismo) skozi metaforo norcev postali evropski mrliči v stolpu ničevosti, ostali pa bodo le pesniki, filozofi in umetniki.
Alegoričnost človekovega bivanja je prisotna v dramatiki Simone Semenič, Iva Svetine in Dušana Jovanovića, v mitskih in poetskih razsežnostih treh časov: preteklika, sedanjika in prihodnjika.
Tudi moji presoji omogočajo »estetski doživljaj, ki je lasten samo človeku«, o čemer piše že Aristotel.
To je edini razlog, da sem se odločala za intimni izbor dramskih del treh slovenskih dramatikov različnih generacij odrskih ustvarjalcev.
»Štafeto« maratonskega prebiranja slovenske dramske literature predajam gledališkemu in literarnemu kritiku, občutljivemu bralcu slovenske literature in občasno dramaturgu Mateju Bogataju.
Povezave: