Skok v nonsens luknjo, ultimativni prostor igre.
Ideja za projekt Kabaret pri Belem zajcu se je porodila umetniškemu direktorju Drame Aleksandru Popovskemu, ki je Carrollovo Alico v čudežni deželi ponudil kot platformo za ustvarjanje igralskih avtorskih projektov, s katerimi bi omogočil snovanje drznega in inovativnega umetniškega izražanja onstran uveljavljenih gledaliških praks.
Igralca Drame SNG Maribor Nataša Matjašec Rošker in Petja Labović sta v sklopu Kabareta pri Belem zajcu zasnovala "duo projekt" Ne ti meni Alice (Once Again). Za izhodišče sta vzela dejstvo, da je Lewis Carroll prvi (in še vedno največji) mojster nonsens literature. Njegova klasična literarna umetnina, arhetipski primer nonsens žanra, Alice's Adventures in Wonderland in Through the Looking-Glass je bila iztočnica za njun padec v zajčjo luknjo. Potovanje skozi znano zgodbo je zgolj abstraktno asociativen okvir, ki razpira široka polja znotraj generacijskih približevanj in odmikanj med igralcema, ustvarjalcema, idejnima snovalcema in kreatorjema ideje o nekem mladem moškem, ki je lahko Zajec, Angel, Skušnjavec, Brodnik, in neki ženski, neAlici, Igralki, ki je sicer v primernih in spodobnih letih, a jih ni vajena.
"In potem je sedla in čakala, ker dan je bil vroč, tako zelo vroč, da se ji je vrtelo in temnilo, in zato je raje sedla, da bi počakala, da pride policija ali da ji kdo ponudi kozarec vode ali sladoled ali pa hladno pivo. In takrat je mimo nje pritekel bel zajec. In seveda je za trenutek pomislila, da se ji od vsega hudega že blede ali pa se ji je tokrat res zmešalo. Vendar je bel zajec segel v žep, izvlekel uro in zavpil: faaaaaak, zamudil bom. Nakar je stekel in glasno zaloputnil z vrati. Vrata, vrata, moram do vrat, ji je odzvanjalo v možganih. Naprej, naprej, naprej do vrat in skozi vrata v luknjo, v kateri bodo iz teme v nas zrle oči drobnega krta, za katerim je Marx zavpil: 'Dobro ril, krt stari.'"
Projekt, ki se je hotel izmotati iz "luknje" že v prejšnji sezoni, se je skozi časovno distanco koronske situacije oplajal v različnih literarnih, filmskih, glasbenih, likovnih in gibalnih koloritih. V procesu vaj so igralcema naloge zastavljali številni režiserji, ki so s svojimi idejami odpirali nova vrata, skozi katera igralca sta/ali nista vstopala.
Skozi fluktuacijo duhovitih, ostrih, poetičnih, frenetičnih, dokumentarističnih in nadrealističnih kontrastiranj sta igralca skozi jezikovni pluralizem odkrivala številne nevralgične točke človeške eksistence. Padec v "gledališko črno luknjo" jima je razprl vseobsegajoč inventar imaginacij, lepote, prostorskega sobivanja, kratkočasenja, spoznanj in povsem potrebo po izrazni ekspresiji jeze, želj, hrepenenj, stisk in upov.
"Ljudje smo edina živa bitja, ki imamo to nenavadno potrebo, da si pripovedujemo zgodbe, resnične ali izmišljene, ker hočemo razumeti in spoznati sebe in svet okrog sebe. Všeč so nam zgodbe, ki imajo dobro izoblikovane like, logično sosledje dogodkov, čvrsto strukturo … bla bla bla – nonsens. Res dobra zgodba je živa in nepredvidljiva in predvsem prihaja naravnost iz srca, pravi Salman.
Zato ne morem končati svoje zgodbe, dokler ne pridem do konca. In če želim razumeti svoj konec, se moram vrniti na začetek."
