Ideja za projekt Kabaret pri Belem zajcu se je porodila umetniškemu direktorju Drame Aleksandru Popovskemu, ki je Carrollovo Alico v čudežni deželi ponudil kot platformo za ustvarjanje igralskih avtorskih projektov, s katerimi bi omogočil snovanje drznega in inovativnega umetniškega izražanja onstran uveljavljenih gledaliških praks.

Tovrstni avtorski projekti zmeraj vzbujajo radovednost in nelagodje. Predvsem slednje. Ker, roko na srce, kar si igralci mislijo in čutijo, nikogar ne zanima. Igralci so tukaj, da igrajo. To, kar boste gledali, je in hkrati ni Alica, kot zajec je in ni zajec. Edino luknja je čisto prava.

Alica: Ime Alica v evropskih različicah pomeni (nemško) sladka, (grško in špansko) iskrena, (latinsko) plemenita, (švedsko) resnicoljubna, (tevtonsko) žlahtnega humorja, (japonsko) deklica, ki je mlada umrla, postala duh in dobila magične moči, zaradi katerih je znorela. Oliver F. pravi: »Mislim da telefon ima veze i s Alisom – i on je neka vrsta ogledala svijeta. Ali kad se prođe kroz to ogledalo, stvari izgledaju sasvim drugčije, dimenzije se mijenjaju ...« Matjaž B. med drugim piše: »Alica je zame kot Borges, ki iz naključnih serij in kombinacij stališč proizvede tisto pravo – ultimativno stališče, ki je {novi} pomen in nov svet {fantazije, srca, uma, logosa, erosa}. Alica je zame Brechtov potujitveni učinek; stvari, ki jih z navado zdrajsamo do nerazpoznavnosti – z novim režimom pogleda na novo rodimo … Tvojo Alico vidim v Sahari, v kateri na novo gradi svetove Užitka pogleda …«

Igralca Drame SNG Maribor Nataša Matjašec Rošker in Petja Labović sta v sklopu Kabareta pri Belem zajcu zasnovala »duo projekt« Ne ti meni Alice (Once Again). Za izhodišče sta vzela dejstvo, da je Lewis Carroll prvi (in še vedno največji) mojster nonsens literature. Njegova klasična literarna umetnina, arhetipski primer nonsens žanra, Alice's Adventures in Wonderland in Through the Looking-Glass, je bila iztočnica za njun padec v zajčjo luknjo.

Zajec: Skrivnosten, domač in pogostoma nadležen spremljevalec mesečine v imaginarnem; nastopa v vseh naših mitologijah, verovanjih in folklorah; simbol plodnosti in nenehnega obnavljanja življenja v vseh oblikah: kratofanija lune; posrednik med tem svetom in transcendentalnimi realnostmi drugega sveta; kot luna umre, da se znova rodi; pripravljalec napoja nesmrtnosti; agrarno božanstvo, a hkrati mojster lenobe in pijanstva; leta so dobra ali slaba, ker zajec skače sem in tja. Je pravi prevarant, prebrisanec in junak navadnih ter potlačenih ljudi, lik norosti in seksualnega nagona brez meja.

Potovanje skozi znano zgodbo je zgolj abstraktno asociativen okvir, ki razpira široka polja znotraj generacijskih približevanj in odmikanj med igralcema, ustvarjalcema, idejnima snovalcema in kreatorjema ideje o nekem mladem moškem, ki je lahko Zajec, Angel, Skušnjavec, Brodnik, in neki ženski, neAlici, Igralki, ki je sicer v primernih in spodobnih letih, a jih ni vajena.

In potem je sedla in čakala, ker dan je bil vroč, tako zelo vroč, da se ji je vrtelo in temnilo in zato je raje sedla, da bi počakala, da pride policija, ali da ji kdo ponudi kozarec vode ali sladoled ali pa hladno pivo. In takrat je mimo nje pritekel bel zajec. In seveda je za trenutek pomislila, da se ji od vsega hudega že blede ali pa se ji je tokrat res zmešalo. Vendar je bel zajec segel v žep, izvlekel uro in zavpil: faaaaaak, zamudil bom. Nakar je stekel in glasno zaloputnil z vrati. Vrata, vrata, moram do vrat, ji je odzvanjalo v možganih. Naprej, naprej, naprej do vrat in skozi vrata v luknjo, v kateri bodo iz teme v nas zrle oči drobnega krta, za katerim je Marx zavpil: »Dobro si ril, krt stari.«

Projekt, ki se je hotel izmotati iz "luknje" že v prejšnji sezoni, se je skozi časovno distanco koronske situacije oplajal v različnih literarnih, filmskih, glasbenih, likovnih in gibalnih koloritih. V procesu vaj so igralcema naloge posredno zastavljali številni režiserji, ki so s svojimi idejami odpirali nova vrata, skozi katera igralca sta/ali nista vstopala.

Ceci n'est pas un lapin. To ni zajec.

Skozi fluktuacijo duhovitih, ostrih, poetičnih, frenetičnih, dokumentarističnih in nadrealističnih kontrastiranj sta igralca skozi jezikovni pluralizem odkrivala številne nevralgične točke človeške eksistence. Padec v »gledališko črno luknjo« jima je razprl vseobsegajoč inventar imaginacij, lepote, prostorskega in medgeneracijskega sobivanja, kratkočasenja, spoznanj in povsem potrebo po izrazni ekspresiji jeze, želj, hrepenenj, veselja, stisk in upov.

Ljudje smo edina živa bitja, ki imamo to nenavadno potrebo, da si pripovedujemo zgodbe, resnične ali izmišljene, ker hočemo razumeti in spoznati sebe in svet okrog sebe. Všeč so nam zgodbe, ki imajo dobro izoblikovane like, logično sosledje dogodkov, čvrsto strukturo … bla bla bla – nonsens. Res dobra zgodba je živa in nepredvidljiva in predvsem prihaja naravnost iz srca, pravi Salman.
Ooooo … Feelings, feelings, feelings, emotions, feelings, feelings. They make me sick to my stomach, they make me want to throw up.
Šele začelo se je!
Ne morem končati svoje zgodbe, dokler ne pridem do konca. In, če želim razumeti svoj konec, se moram vrniti na začetek.
Pa začnimo na začetku. Je enkrat ena bla, pa je nekam šla in je ni blo več nazaj.
Ne, ne, ne, to niso prave besede. Moraš se spomniti pravih besed.
Nisi še na vrsti.
Rada bi vprašala, če bom preživela svojo smrt.
Ja, boš. Ampak samo, če mi pokažeš magic trick.

»You know what the issue is with this world? Everyone wants a magical solution to their problem, and everyone refuses to believe in magic.« Lewis Carroll: Alice in Wonderland

Hvala, Tarkovski, Godard, Fellini, Kafka, Dolar, Marx, Hegel, Cortázar, Shakespeare, Rushdie, von Trier, Bach, Cave, Dietrich, Zucchero …

(iz gledališkega lista uprizoritve)