Ivana Zajc, 10. 5. 2022

»Odtrgalo se ji je, vse pojme je pomešala med sabo«: Ne ti meni Alice (Once Again) na malem odru Drame SNG Maribor

Avtorski projekt Nataše Matjašec Rošker in Petje Labovića: NE TI MENI ALICE (ONCE AGAIN). Drama SNG Maribor, premieri 5. 5. in 6. 5. 2022, datum ogleda 7. 5. 2022.
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani

Projekt z naslovom Kabaret pri Belem zajcu je igralce izzval, naj oblikujejo odrske stvaritve, ki navdih črpajo iz znamenite Alice v čudežni deželi Lewisa Carolla. Med avtorskimi projekti je tudi delo igralcev Drame SNG Maribor Nataše Matjašec Rošker in Petje Labovića, ki sta zasnovala delo Ne ti meni Alice (Once Again), s predstavo pa sta še nagradila projekt, ki sta ga oblikovala že v prejšnji sezoni.

Gledalec se že v prvih taktih predstave na malem odru gledališča potopi v govorne ploskve najrazličnejših diskurzov, ki so v več primerih še mediatizirani. Nizi pripovedi, vtisov, citatov, glasbe se izmenjujejo dinamično in uprizoritvi dvojca Matjašec Rošker-Labović, pri snovanju katere je sodelovala tudi širša avtorska ekipa, dajejo prepričljiv ritem. Gledalca odrsko dogajanje tako nenehno intrigira – z drobci pripovedi, čustev, namigov in najrazličnejšimi liki v raznorodnih situacijah. Poleg tega lahko opazuje življenje jezika na odru: njegove različne lege, glasnost in intenzivnost, pa tudi tuje govorice, predvsem italijanščino in angleščino. S kompleksnim tekstom se je ukvarjala dramaturginja Maja Borin. Konglomerat literarnih, glasbenih, filmskih in drugih izhodišč ter najrazličnejših žanrov in govornih leg pulzira s hitrimi premiki, zato je delo tudi igralsko izjemno zahtevno.

Omenjeni odrski elementi odlično sodelujejo in rezultat je pravcati praznik nonsensa, ki gledalcu hkrati daje vtis, da se po kovidnih časih gledališče spet vrača v vsem svojem sijaju, z vsemi svojimi možnostmi.

Izzivu sta igralca vselej kos, ko hipno prelamljata z različnimi diskurzivnimi okolji in prevzemata razne glasove. Pri preskakovanju iz ene situacije v drugo pokažeta izjemno veščino. Za omenjene prehode je ključna glasba, pod katero se je podpisal Aleš Zorec in ki izjemno dobro uokviri različne odrske atmosfere. Scenograf Matic Kašnik se z nasičenim odrom – tu bomo našli vse od roza božičnega drevesa do umetnega kamina, čajnega pogrinjka, svetlečih plastičnih okraskov, šampanjca in zlatih angelskih kril – izvrstno poigrava z estetiko kiča. Pomemben del prostora so tudi vešala z ekstravagantnimi oblačili, izbranimi po načelu »več je več« – bleščice, krzno in žive barve – ki si jih igralca včasih nadeneta, ko vstopita v določen lik. S tem se scenografija intrigantno poveže s kostumografijo Suzane Rengeo, ki z glasnimi kosi odlično ujame brezkompromisen in intenziven ton celotnega dela.

Omenjena kostumografsko-scenografska odločitev pa se dobro poveže tudi z idejno plastjo predstave. Njena rdeča nit je motiv zajca v telovniku, ki pogleda na uro in skoči vanjo, Alica pa to vidi. Gre za letargično točko, saj od tega trenutka lik pade v blodnjak – ali kot pravi besedilo: »Odtrgalo se ji je, vse pojme je pomešala med sabo.« S tem predstava odstira stanje nejasnosti, negotovosti glede prihodnjih odločitev pa tudi življenja nasploh. V to podstat se neizogibno ukorenini motiv smrti kot kričeče neznanke. Ta upodobitev je hoja po robu, iskanje mejnega, poskus »razumeti začetek in konec«, kot slišimo v eni od replik. Odgovor na vprašanja nudi igra v smislu metafizičnega poigravanja z različnimi nivoji resnice in identitete: od forme kviza z vprašanji do stereotipne angleške čajanke z ironičnim podtonom. Med liki, ki jih srečamo, je denimo tudi revna ženska, ki v trgovini z rabljenimi oblačili ukrade za 30 evrov oblek, ob tem pa se počuti zelo lepa. S spontanim preoblačenjem v različne like, z vstopanjem v njihovo zavest, z igro »kot da« delo raziskuje koncept resničnosti, hkrati pa nenehno opozarja na neznano v naših življenjih.

V tem odrskem besedilu razpadejo vse organizirajoče strukture: zgodba, vodja igre, didaskalije, smiselne replike, dramski trikotnik in druge, ki tradicionalno pomagajo strukturirati dramske prikaze. Na mesto organizacijskega načela stopita asociacija in naključje, hkrati pa nas delo z domišljenimi metagledališkimi trenutki, posebej tako imenovanimi režijskimi čudeži, ki dajejo igralcema navodila za določene zanimive prizore, nenehno opozarja na to, da gledamo predstavo. Omenjeni odrski elementi odlično sodelujejo in rezultat je pravcati praznik nonsensa, ki gledalcu hkrati daje vtis, da se po kovidnih časih gledališče spet vrača v vsem svojem sijaju, z vsemi svojimi možnostmi.

Maja Borin, Nataša Matjašec Rošker, Aleš Zorec, Suzana Rengeo, Matic Kašnik, Petja Labović