Besedilo za divjo lutkovno prigodo Martin Krpan je nastalo na podlagi pripovedke Frana Levstika, ki jo je objavil pred 160 leti v Slovenskem glasniku. Zgodba o pogumnem, močnem, bistrem, preprostem in skromnem junaku je skozi zgodovino doživela veliko ponatisov, priredb, ilustracij, radijskih iger, gledaliških priredb, nastala je tudi animirana risanka. Levstik se je ob pisanju zavedal, da takrat po večini nepismeno slovensko ljudstvo potrebuje preprosto zgodbo o kmečkem junaku, ki jo bo razumelo in se z njo poistovetilo, a kljub temu ni zapadel v enoznačno pisanje.
Martin Krpan spremlja delovanje Lutkovnega gledališča Ljubljana že vse od njegovih začetkov, saj je to predstava, s katero so ljubljanski lutkarji odprli svoje prve prostore Mestnega lutkovnega gledališča (danes LGL) leta 1950 na Levstikovem trgu, zato jo včasih imenujemo prva ”prava” predstava Lutkovnega gledališča Ljubljana, čeprav je gledališče delovalo že od leta 1948. V novi zasedbi in novi likovni podobi je bil Martin Krpan tudi prva predstava leta 1984, ko so si ljubljanski lutkarji po dolgih letih le izborili prostor v Mestnem domu, kjer gledališče domuje še danes. Prva predstava novonastalega gledališča je bila sicer Udarna brigada, ki so jo kot otvoritveno predstavo Ljubljanskega festivala uprizorili oktobra 1948.
Tokrat se je to temeljno delo slovenske literature na oder vrnilo v sodobni interpretaciji mladega režiserja Tina Grabnarja. Martin Krpan, ki s svojo kobilo skrivoma tihotapi sol, bleščeče cesarsko življenje na dunajskem dvoru, nonšalantno sekanje prečudovite dvorne lipe in divji dvoboji ponujajo čudovito izhodišče za lutkovno ustvarjanje. Uporabljena je tradicionalna tehnika ročnih lutk. Zgodba se odvija na klasičnem prizorišču za ročne lutke imenovanem kastelet.
Po mnenju Svetlane Slapšak je Martin Krpan danes dragocen bolj kot kadarkoli prej. "Prinaša veselje, upor, prečkanje psevdomoralnih meja in igrivost v okolje sovraštva in mrkih pogledov. Kot tipični trickster, prevarant, ki se mora prikazovati kot malce neumen in trapast, vsekakor pa ne kot reprezentativen lik, ima Krpan vse odlike takšnih junakov: nenavadno mesto bivanja (pogosto konec sveta), nenavadno žival, ki ga spremlja, nenavadno orožje, neobčutljivost na izzive in ponudbo velikega sveta ... Takšen junak lahko živi samo v svetu, v katerem ni fiksiranih meja, v katerem medsebojno komunicirajo različni, različno govoreči, v katerem je preživetje povezano z nepriznanimi ali nezakonitimi veščinami – denimo s tihotapstvom. Brez ilegalne ekonomske migracije ni življenja.”, je v gledališkem listu zapisala Slapšakova.
