Da bo nova postavitev že neštetokrat uprizorjenega, ilustriranega in pripovedovanega junaka Martina Krpana v režiji Tina Grabnarja zgodbi prinesla osvežitev, se vzpostavi v trenutku, ko na oder stopijo igralke Maja Kunšič, Martina Maurič Lazar in Zala Ana Štiglic. S to, morda z lahkoto spregledano potezo, se začne predstava, ki počasi in subtilno zgodbo o močnem in ne preveč bistrem tihotapcu soli z vrha pri Sveti Trojici razplasti in razširi preko njene osnovne premise heroja, ki premaga strašnega Brdavsa. Priredba, nastala v sodelovanju režiserja z dramaturginjo Brino Klampfer in avtorico pesmi Ano Duša, z izbiro treh igralk že v uvodu subtilno, morda mlajši publiki neopazno, sporoči, da pravega slovenskega ‘deca’ Martina Krpana lahko in zmorejo odlično uprizoriti tudi dekleta.
Dekonstrukcija Krpana kot najpomembnejšega in vodilnega lika pripovedi se nadaljuje skozi izbiro ročnih lutk, ki se med seboj po velikosti in stilu dizajna ne razlikujejo kaj dosti – Martin od žandarjev, ministrov, cesarja in svoje kobile ni ne večji, ne bolj detajlirano izdelan, kar ga vizualno umesti na popolnoma enako raven kot ostale lutke. Tudi dramaturgija predstave prizorov ne posveča le njemu, temveč nameni svoj čas tudi ostalim likom. Individualne prizore brez prisotnosti Krpana tako dobijo cesarjevi ministri in cesar ter cesarica, s čimer predstava odpre prostor za vzpostavitev konteksta tistega časa – obubožan avstrijski dvor, prestrašen pred Brdavsom. Kastelet, klasično prizorišče ročnih lutk, je tokrat razširjeno s stranicami, ki se odpirajo ob strani in z nadstreškom, s katerega lahko roke v sceno posežejo od zgoraj, s svojo občasno razpadajočo strukturo pa Krpanu omogoča komentiranje na očitno slabo stanje tedanjega avstrijskega dvora; plast predstave, ki odpira že od začetka namigovano kompleksno tematiko Avstrijcev in Slovencev – cesarjev in podložnikov. Tuje gospostvo dobi svoj prostor tudi na jezikovni ravni, saj cesar govori v mešanici slovenščine in nemščine (npr. Schneller!, Mein Gott), kar poudari narodnostno razliko med Krpanom in cesarjem. Odločitev, da teh besed ne bodo prevajali, nam pove, da mlajše publike ne podcenjujejo v njihovi sposobnosti razmišljanja, kot to morda počnejo njihovi starši, ki hitijo k polšepetajočemu prevajanju.
Pustolovski tempo, h kateremu skupaj z dobro utečenimi menjavami lutk, ozadij, pripomorejo tako smiselno adaptirano besedilo, živa zvočna spremljava Marjan Stanića ter nevsiljive pesmi Ane Duša, ki znotraj dramaturgije ne nosijo pomembne vloge, temveč jo samo popestrijo, svoj vrhunec doživi v nepričakovanem preobratu v ključnem trenutku Krpanovega herojstva. Namesto te bitke preproste ročne lutke z velikimi papirnatimi rokami Brdavsa, se kastelet obrne in dobimo vpogled v zaodrje, kar malo spominja na premiso predstave Misterij sove, prav tako uprizorjene v Lutkovnem gledališču Ljubljana.
A vpogled v drobovje te pustolovščine namesto herojskega dejanja Krpana raje prikaže tri igralke, ki spretno potujejo med številnimi lutkami in kompleksno scenografijo. Tako izvrstno uprizorijo zgodbo, v kateri v najpomembnejših vlogah nastopajo skoraj izključno moški liki in edino, kar mi pride na misel ob zaključku, je citat iz pesmi pop zvezdnice Beyonce: Who run the world? Girls.
***
V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/