Leta 1858 Levstik objavi dvoje temeljnih besedil slovenske literature, ki ju je nemogoče razumeti ločeno. Če v Popotovanju od Litije do Čateža razkrije in utemelji, kako si predstavlja slovenski literarni program, ga v Martinu Krpanu že udejanja in napiše nekakšno zgledno besedilo.
In kaj so osnovne koordinate, ki jih zagovarja? Besedila morajo biti dostopna tudi neukemu bralstvu, dobro je, če so humorna, zgledovati se morajo pri besednjaku in življenju ljudstva. Martin Krpan zadosti pogojem, v njem je najti satiro (v pričujoči gledališki predelavi je zaznati še več fokusa na humorju, nekoliko sitcomovskem, primernem letu 2018), osnovna izhodišča so vsem dostopna: imamo švercerja, imamo Dunaj (vsem znano mesto) in oblast, v boju med Krpanom in Brdavsom imamo boj med dobrim in zlim ter predvsem enostaven jezik in zakonitosti ruralnega okolja.
In vendar ostaja tu še neko pomembno ozadje, brez katerega je nemogoče razumeti velik del slovenske literature 19. stoletja (podobno, kot je nemogoče razumeti lep delež evropske srednjeveške umetnosti mimo vprašanja krščanstva) in posledično Martina Krpana: vprašanje naroda.
Levstik je govoril o »narodnem programu«, v glavi je imel točno določeno »ljudstvo«, vezal ga je tako rekoč na zemljo. Enotnosti bralstva ni iskal v njegovem odnosu do literature, temveč v njegovi narodni pripadnosti. In seveda ga je vezal na jezik, ki pa ima pri Levstiku dvojno zakonitost: je slovenski, vendar je tudi ljudski in široko dostopen. Slovenstvo skozi Levstikovo prizmo tako ni zgolj in samo narodni pojem, temveč postane nekakšna oznaka za neko skupino ljudi znotraj Avstrijskega cesarstva, skratka za neke ljudi nekega geografskega območja, za pretežno kmečko prebivalstvo, ki nima dostopa do oblasti, saj je ta na Dunaju. Narod tako postane jezikovna, a tudi razredna tvorba. Pred nami je torej skupina zatiranih, ki je poenotena v narodnosti, vzpostavljena je v opoziciji do oblastnika (ki je avstrijski); in samo če naslovi sebe kot takšno, enotno skupino, lahko naslavlja problem lastne pozicije v sistemu, s čimer si posledično pridobi »naravno« pravico do samoodločbe.
Martin Krpan tako kot prvobranilec ljudstva zasede primerno pozicijo razmerij v Avstrijskem cesarstvu. Na eni strani imamo Cesarja (Habsburžana, Avstrijca), na drugi ljudstvo (kmečko, slovensko). Cesarstvo pa je postavljeno pod vprašaj, ko se od nekod pojavi tujec (v gledališki predelavi nam je dano vedeti, da govori »tuj jezik«), Brdavs, ki ga najboljši dvorni možje preprosto ne morejo premagati. Krpan, ki mu ni bogvekoliko do tega, da bi sedel blizu oblasti, je tisti, ki ga z lahkoto pokonča in s tem ohrani sistem, v katerem je ne nazadnje tudi sam zatiran (a s pridobljenim dovoljenjem za tovorjenje angleške soli iz lumpenproletarca preide v proletarca). Tako se izkaže, da po eni strani Avstrijsko cesarstvo ne more obstajati brez tistih, ki v njem zasedajo najnižje pozicije, in po drugi strani, da tudi ti niso pripravljeni tvegati razpada sistema (hja, lahko bi bilo še slabše) in so tako obsojeni na obrobno pozicijo, so z njo tako poistoveteni, da jo sprejemajo in celo radikalizirajo (Krpan se noče povzpeti po družbeni lestvici, čeprav bi se lahko).
Z nekaj pretirane interpretacije se vzporednice s tem trenutkom ponudijo same. Recimo, da je Avstrijsko cesarstvo korelat Evropski uniji, da je Cesar sinonim za večje, centralne, ekonomsko in kulturno močnejše države EU, Krpanova dežela pa ostaja serija manjših držav nižje politične, ekonomske in številčne moči, tiste z geografskega obrobja. Ostane nam le še ta nesrečni Brdavs, ki ga velja razumeti tako popreproščeno, kot je izpisan: na njem je bolj ali manj predvsem veliko neznanega, pojavi se kot čisto zlo, uničevalna sila, a z izjemo njegove moči in imena (pa še to je stilizirano) o njem ne vemo nič, niti njegovi nameni in cilji nam niso jasni. Zakaj ga ne bi razumeli kot nekakšno podobo begunca, podobo, ki je plod fantazme in paranoje. Celo z Vzhoda prihaja, bržkone asociacije na turške vpade (in obleganje Dunaja) niso povsem iz trte zvite, ne nazadnje je leta 1917 Hinko Smrekar v svojih ilustracijah k novi izdaji Martina Krpana Brdavsa prikazal kot nekakšnega grozečega otomanskega vojščaka. Ščitenje cesarstva je naenkrat postavljeno na margino le-tega, tako geografsko kot tudi razredno. Žico lahko postaviš samo na (schengensko) mejo ...
Tako lahko »šele zares tuj« sovražnik naenkrat vzpostavi povsem nova razmerja med domačim in tujim. Krpan in Cesar sta si tujca, a ko v enačbo vključimo Brdavsa, postaneta del iste entitete, ob čemer notranja razmerja v tej vstopijo v ozadje. Če Brdavsa ne bi bilo, bi si ga Cesar preprosto izmislil (s čimer pa odpremo še en interpretacijski nivo Martina Krpana: si ga je Cesar do neke mere dejansko izmislil?), saj bi le tako lahko okrepil in celo radikaliziral oblastno logiko v lastni državi ... v resnici bi v svojem političnem defetizmu lahko enako storil tudi sam Krpan.
A notranja razmerja Avstrijskega cesarstva vstopijo v ozadje samo na videz. V resnici prav na tej točki nastopi točka zaostrovanja, šele zunanji sovražnik je tisti, ki reproducira razmerja v njej, šele tu se pokaže, da je Krpan zatiran: močnejši od vseh cesarskih vojščakov, a obenem na poziciji švercerja. In zato ni nič čudnega, da je Martin Krpan knjiga, ki se v resnici tako zelo globoko dotika izrazito partikularnega slovenskega vprašanja.
Narodne identitete se tako lahko nenehno premeščajo in so obenem podvržene nenehnim notranjim spremembam; že hiter vnos zunanjega, tujega sovražnika jih začne premeščati, torej jih je težko razumeti kot neodvisne kategorije, narodnost ni intrinzična vsebina posameznika/-ce. Kar želim povedati, je predvsem to, da je vprašanje naroda izrazito kontekstualne narave. Levstikov kontekst je ob tem jasen: narod je vezan na zemljo, saj je pretežno kmečki (ob patriarhalni shemi velja opozoriti še na pojma očetnjave in matere zemlje), narod se mora kot takšen vzpostaviti, zato da bo lahko dosegel svoje pravice. In v tem oziru je tudi popolnoma jasno, da je Levstikova paradigma veljala za progresivno, sam je bil med osrednjimi »mladoslovenci«, ki so nastopali prav proti »nemškutarstvu« kot konservativni liniji. Da vprašanje naroda izpolni pogoje, v katerih ga je mogoče razumeti kot progresivno, pa potrebujemo predvsem dvoje: izrazito koncentracijo oblasti prav v rokah (nekega drugega) naroda in krizni trenutek. Tako je kot progresivno mogoče razumeti tudi denimo NOB v drugi svetovni vojni.
A za konkreten tekst se zdi, da bo ostal vezan na nacionalno vprašanje že zaradi drugih kontekstov, ne nazadnje se Krpanovo podobo lepi na sol, klobase, poznamo celo Krpanovo deželo. A tu imamo predvsem paradigmo lokalnega umeščanja književnosti kot nekakšnega narodnega elementa; samo poglejte srednješolska berila. Čeprav ta lahko legitimirajo avtorja, kot sta denimo Prešeren in Cankar (ki bi prestala še marsikateri drugi, kvalitativni test), obenem v svoja merila vključijo tudi merilo narodotvornosti.
Tako lahko torej Krpan spregovori v tem trenutku; in kakšna je njegova slika nacionalnosti? Oblast je od nastanka Levstikovega besedila doživela velike premene, postala je tako rekoč mednarodna (kar dobro vidimo na primeru t. i. transnational capitalist class), obenem pa je tudi skupina podrejenih prešla spremembe; ta ni več pretežno del primarnega sektorja, in tudi primarni sektor ni več tako izrazito vezan na zemljo, zato linija zatirani-zemlja-narod razpade. A ob tem se nam ni treba zamejevati zgolj na ekonomsko realnost (katere izrazito obče naravnane analize lahko ponekod izpadejo vulgarne): transnacionalnemu smo ob vzponu in radikalni implementaciji priče tudi v polju kulture: idejne usmeritve najdejo svoje članstvo preko državnih mej, skupni prostor, nekakšna sodobna agora je umeščena (ali bolje: je neumeščena) na decentralizirano platformo, vsaka informacija, ki jo posredujem, se ne bo širila po logiki koncentričnih krogov, temveč se bo spustila čez cel svet in zlezla v nepreštevno število majhnih luknjic, ki so zanjo dovzetne. Narodnost morda ne izgine, postane pa »le ena« v množici elementov, ki narekujejo splošno dogajanje. Tudi narodni boj, ki ga do neke mere gotovo lahko zaznamo v orožju jezika na primeru splošno razširjene angleščine, se na skrajnih mestih začne decentralizirati, različne družbene skupine začnejo tvoriti svoje jezikovne variante, neke lingue france, ki že tako ali tako po liniji rojenih govork/-cev ni narodno enotna.
A to ne pomeni, da Martin Krpan ne more še vedno služiti kot zanimiva paradigma ali prej metafora. Naj je še tako komičen, je na Krpanu tudi še vedno nekaj junaškega, celo nekaj zglednega. Še vedno je lik, ki je v bistvu prikazan kot integralni del vsakršnega sistema ali celo njegovo vezivo. A obenem gre tudi za lik, ki je po eni strani opolnomočen in po drugi strani povsem mentalno zamejen v nujnost oblastnih razmerij, v katerih se znajde kot žrtev. Na ta način ne skriva, da je v končni konsekvenci soodgovoren za razmerja moči, ki vladajo v družbi, ki ji pripada.
V oblastnih razmerjih, ki so organizirana v mrežo in niso več strogo vezana na narod ali denimo vladarske hiše, se zdi narodna komponenta Martina Krpana prej zgodovinski kuriozum, ki ga velja razumeti kot detekcijo razmerij, ne pa vsebine. Če je ta v času nastanka besedila še veljala za progresivno, jo je v tem trenutku prej mogoče razumeti kot nenatančno detekcijo problema in umestiti v nekakšen splet t. i. dog-whistle politik, ali drugače: morda se zdi, da Krpan naslavlja narod, a v resnici naslavlja razmerja moči, ki so bila v njegovem času strogo vezana na vprašanje naroda. Če tega vpeljemo v tem momentu, se naenkrat znajdemo na polju reproduciranja tradicije zaradi tradicije, nič več vezane na jasne označence (denimo zemljo).
Kam se torej lahko v tem smislu umestijo nekatera sodobna gibanja, ki pozivajo k narodni zavesti, zahtevajo povratek k monolitnim identitetam, izvršujejo retradicionalizacijo ipd.? Nacionalna identiteta je postala le ena od mnogih; in če jo primerjamo z razmerji moči v našem lokalnem kontekstu, gotovo ni več tako zelo odločilna, kot jo je (takrat pravilno!) zaznal Levstik. In ta Levstikova zaznava je morda res še danes izredno jasna ter preprosta (prav zato, ker je že odkrita), a v svoji vpletenosti v sodobni čas tudi regresivna, ko ustvarja nasprotja samo zato, da bi jih lahko razrešila. Tako se naposled vendarle moramo vrniti k Levstiku in se vprašati: pripadnik koga/česa bi bil danes Krpan in proti komu bi se boril?
Povezava: Gledališki list (PDF)