V sklopu praznovanja 70-letnice je Lutkovno gledališče Ljubljana na veliki oder postavilo slovensko kanonsko pripovedko Martin Krpan. Gre že za tretjo prelomnico, ki jo gledališče venča z uprizoritvijo tega Levstikovega dela. Tokrat je v režijske čevlje stopil vedno bolj markanten mladi režiser Tin Grabnar.
Uprizoritev se osredotoča na prvi – bolj znan – del Levstikove pripovedke o Martinu Krpanu z Vrha pri Sveti Trojici, ki se zaključi z Martinovo zmago nad Brdavsom. Avtorji priredbe (Ana Duša, Tin Grabnar, Brina Klampfer) sicer premo sledijo loku zgodbe in vanjo ne posegajo, a jo dramatizirajo brez vpletanja replik iz zgodbe. S tem se Krpan gledalcem predstavi v novi, sveži obliki. Zgodba se odvija na kasteletu, klasični scenografski hiši oziroma palači, namenjeni uprizarjanju z ročnimi lutkami (scenografija: Tin Grabnar, Špela Trobec). Ogrodje hiše v zemeljskih barvah je opremljeno s škripci, dvigalkami, lestvijo in drugimi tehničnimi pripomočki, s katerimi animatorke/igralke (Maja Kunšič, Martina Maurič Lazar, Zala Ana Štiglic) pričarajo različne scenografije, ki jih pripovedka pripoveduje. S pomočjo zatičev se deli kasteleta tudi stalno podirajo, kar prida izrazito humorno noto celotni uprizoritvi, ki je še potencirana z igrivo animacijo in besednimi vložki, kar se zaokroži v intenzivno komično prigodo. Med rekviziti najbolj izstopa element grofičine lipe, ki v svojem deblu skriva kij, ki se razkrije, ko Krpan brezglavo poseka drevo.
Uporabljene so ročne lutke, ki s svojo robustnostjo in grobo obdelavo uprizoritvi pridajo pravo slovensko kmečko štimungo in rustikalnost, ki je pri izbiri marionete ali senčne lutke verjetno ne bi morali doseči. Animatorke jih po kasteletu suvereno animirajo, premetavajo in si jih podajajo, medtem ko plujejo med pripovedništvom in igro. Celotno uprizoritev spremlja tudi glasbenik Marjan Stanić, ki zdaj s tolkali zdaj z lutko ustvarja atmosfero skozi celotno dogajanje.
Vrh uprizoritve je enak vrhu pripovedke – boj z Brdavsom, ki pa ni manifestiran v lastni lutki, ampak je prikazan s ploščami, ki le delno razkrivajo njegovo podobo. Brdavsa kot takega torej ni, kar namiguje na interpretacijo, da je veliki Brdavs le ni stvar stvarnosti, ampak našega uma – je strah, ki nas pesti, a ga v resnici ni. Ko pade replika o odpiranju Brdavsovega črevesja, temu sledi tudi uprizoritev. Animatorke obrnejo kastelet in razkrijejo njegovo notranjost. Slečejo predstavo in gledalcu pokažejo celoten sistem delovanja dovršene scenografije in razblinijo prej ustvarjeno čarovnijo, prizor Brdavsove smrti pa gledalcu zato kaže hrbet. Razkritje prinaša izrazito »waw efekt«, ki ponudi moment otroške fascinacije tako za mlajše kot tudi starejše.
Uprizoritev je pospremljena tudi z razstavo nekaterih lutk predstave iz leta 1950, ki je nastala v sklopu začasnih razstav Odprašeno. Preprosta, a povedna razstava ustvari dialog novega Krpana z njegovo zgodovino in pred ogledom nove predstave omogoča retrospektivni pogled na to pomembno prelomnico.
Martin Krpan v več pogledih predstavlja dušo ljubljanskega lutkovnega gledališča. Od njegovega pogleda nad Ljubljano iz bivšega stražnega stolpa mestnega doma, do uprizoritev njegove zgodbe ob prelomnih obletnicah gledališča, Krpan tu živi svojo zgodbo in prav z zanimanjem lahko čakamo, kdaj se bo ponovno pojavil na ljubljanskem lutkovnem odru.
***
V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/