Lepa povest iz stare zgodovine.
Slovenski pisatelj, pripovednik in publicist Josip Jurčič (1844–1881) izhaja iz družine revnih kmečkih staršev. Nad literaturo in pripovedništvom ga je navdušil dedek Jože Jankovič, materin oče. Pripovedoval mu je pravljice in pripovedke slovenskega ljudskega izročila o čarovnicah in strahovih, prigode iz časa turških vpadov, o tihotapcih in rokovnjačih, o stiških menihih ter s tem buril vnukovo domišljijo in vplival na njegov literarni razvoj.
Lukež Drnulja neko popoldne v gozdu na skrivaj nabira listje za svojega kozla Lisca, kozel pa iz veže lastnega doma pobegne pred psi in otroki, ki ga nadlegujejo, in se pred njimi skrije za ograjo vrta Andraža Slamorezca. Njegov domnevni vdor na čudovit zelenjavni vrt sproži prepir med Drnuljo in Slamorezcem, ki vodi v slavno kozlovsko sodbo. Zapletena pravda sproži spor med vaščani in jih razdeli na dva tabora – za in proti kozlu. Na sodišču pa se razkrijejo skrivnosti meščanov, zamere in sovraštvo, ki krojijo odnose med njimi.
Satirična humoreska Kozlovska sodba v Višnji Gori na izredno duhovit način spregovori o odnosih v mali skupnosti, podkupljivosti, tožarjenju, sprenevedanju in koristoljubju. Posega v bistvo posameznikovega značaja in dinamiko v skupnosti ljudi, zato ostaja aktualna še danes, saj se človeška neumnost, omejenost in zablode do danes niso spremenile. Jurčič je z njo postavil spomenik človeške neumnosti, domišljavosti, omejenosti in primitivne maščevalnosti, kljub temu pa človeške hibe izrisal v šaljivem in pozitivnem tonu, da nas zgodba o človeških pomanjkljivostih spravi v smeh in dobro voljo. Tudi danes se ljudje v sporih prehitro odločijo, da bodo poiskali pravico na sodišču. Iskren pogovor, dobra volja, želja po dobrih prijateljskih, sorodstvenih ali sosedskih odnosih bi jim prihranili veliko denarja, časa in energije, če bi le zmogli prisluhniti sočloveku. V prepiru in nesporazumih se poslužimo pogovora in ne tožbe.
Tokratna dramatizacija lepe povesti iz stare zgodovine se ukvarja z rekonstrukcijo spomina in zgodbe, ki se – ob vedno novih in novih podatkih, ki isti dogodek kažejo iz različne perspektive – ves čas spreminja in preobrača na glavo. Kaj je laž in kaj je resnica? Komu sploh lahko verjamemo, če pa vsi lažejo? Sodna dvorana tako postaja gledališče, cirkus in kabaret, v katerem višnjanski »modrijani« predstavljajo svoja stališča. Kaj pa če se oglasi sam kozel in pove svojo plat zgodbe?
Človeška neumnost, omejenost in zablode se do danes niso spremenile.
