Tina Kosi je dejala, da je bilo treba Jurčičevo delo, ki je nastalo pred 150 leti, posodobiti, izrazila je tudi upanje, da bo Kozlovska sodba v Višnji Gori nadaljevala uspešno in veselo pot med mladimi.
Dramaturginja Tatjana Doma je povedala, da predstava govori o tem, kako se človeška neumnost, omejenost in hibe do danes niso spremenile. Po njenih besedah so iskali zgodbo iz preteklosti, ki bi tudi danes lahko komunicirala z mladim gledalcem. Ocenjuje, da se je Jurčič s predstavo poklonil pripovednemu mojstrstvu, ob tem pa mu je uspelo vse človeške slabosti oviti v humor.
"V predstavi smo ohranili komičnost, dramatizacijo pa zapeljali v kriminalno prepletenko," je še dejala Tatjana Doma.
Režiser predstave Luka Marcen meni, da je Jurčič mojster značajske komike. V središču Kozlovske zgodbe v Višnji Gori je skupnost Višnjanov, glavno gonilo zgodbe pa je prepir, v katerem uživa cela vas.
Predstava govori o Lukežu Drnulji, ki neko popoldne v gozdu na skrivaj nabira listje za svojega kozla Lisca. Medtem vaški otroci in psi nadlegujejo njegovega kozla, ta pa zato iz domače veže pobegne pred njimi in se skrije za ograjo na vrtu Andraža Slamorezca. Njegov domnevni vdor na čudovit zelenjavni vrt sproži prepir med Drnuljo in Slamorezcem, ki vodi v slavno kozlovsko zgodbo. Zapletena pravda sproži spor med vaščani in jih razdeli na dva tabora-za kozla in proti njemu. Na sodišču pa se mimogrede razkrijejo skrivnosti meščanov, zamere in sovraštvo, ki krojijo odnose med njimi.
"Satirična humoreska Kozlovska zgodba v Višnji Gori izredno duhovito spregovori o odnosih v majhni skupnosti, podkupljivosti, tožarjenju, sprenevedanju in koristoljubju. Posega v bistvo posameznikovega značaja in dinamiko v skupnosti ljudi, zato ostaja aktualna še danes, saj se človeška neumnost, omejenosti in hibe do danes niso spremenile," so zapisali v gledališču.
Po oceni ustvarjalcev predstave je Jurčič v tej zgodbi zabeležil brezčasno človeško neumnost, domišljavost, omejenost in primitivno maščevalnost in obenem te človeške hibe izrisal v šaljivem in pozitivnem tonu, tako da nas spravijo v smeh in dobro voljo.
Tokratna dramatizacija te "lepe povesti iz stare zgodovine" se ukvarja z rekonstrukcijo spomina in zgodbe, ki se ob novih in novih podatkih, ki isti dogodek kažejo iz različnih perspektiv, ves čas spreminja in preobrača na glavo. Kaj je laž in kaj resnica? Komu sploh lahko verjamemo, če pa vsi lažejo? Sodna dvorana tako postaja gledališče, cirkus in kabaret, v katerem višnjanski modrijani predstavljajo svoja stališča, še navajajo ustvarjalci predstave.
Avtorja dramatizacije sta Tatjana Doma in Luka Marcen, avtorica besedil songov Saša Eržen, scenografka Sara Slivnik, kostumografka Ana Janc, avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar, koreografka Aja Zupanec, lektorja Jože Volk in Živa Čebulj, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, asistentka koreografke Lara Ekar Grlj ter oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci.
Igrajo Barbara Medvešček, Urban Kuntarič, Filip Mramor, Damjan M. Trbovc, David Čeh, Tanja Potočnik in Žan Brelih Hatunić.