Tatjana Doma, 27. 9. 2021

Ali ima kozel pamet ali je nima?

Gledališče Celje, Mali oder, Josip Jurčič KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, režija Luka Marcen, premiera 1. 10. 2021.
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik

Letos mineva 140 let od smrti velikega slovenskega pripovednika, pisatelja, avtorja prvega slovenskega romana in prve slovenske tragedije, publicista, prvega slovenskega profesionalnega časnikarja in urednika Josipa Jurčiča, zato je bilo letošnje leto razglašeno za njegovo. Jurčič se je rodil v revni kmečki družini. Nad literaturo in pripovedništvom ga je navdušil oče njegove mame, dedek Jože Jankovič. Pripovedoval mu je pravljice in pripovedke slovenskega ljudskega izročila o čarovnicah in strahovih, prigode iz časa turških vpadov, zgodbe o tihotapcih in rokovnjačih pa o stiških menihih ter s tem buril vnukovo domišljijo. Josip Jurčič je pomembno vplival na slovensko literaturo in njen razvoj, saj je uvedel nove pripovedne oblike: črtice, pripovedke, povesti in romane. Njegov roman Deseti brat (1866) velja za prvi slovenski roman, njegova drama Tugomer (1876) pa za prvo slovensko tragedijo.

»Lepa povest iz stare zgodovine« Kozlovska sodba v Višnji Gori je prvič izšla leta 1867 v reviji Slovenski glasnik. Ta humoreska je odlična satira, ki prikazuje in smeši medčloveške odnose na slovenskem podeželju konec 19. stoletja. S svojo univerzalnostjo zareže v bistvo posameznikovega značaja in skupnostne dinamike, zato ostaja aktualna še danes, saj se človeška neumnost, omejenost in hibe do danes niso spremenile.

Osnovna zgodba je preprosta. Lukež Drnulja neko popoldne v gozdu na skrivaj nabira listje za svojega kozla Lisca, kozel pa iz domače veže pobegne pred psi in otroki, ki ga nadlegujejo, in se pred njimi skrije za ograjo na vrtu Andraža Slamorezca. Njegov domnevni vdor na čudovit zelenjavni vrt sproži prepir med Drnuljo in Slamorezcem, ki vodi v slavno kozlovsko sodbo. Tukaj pa se položaj šele zares zaplete, saj pravda sproži spor med meščani in jih razdeli na dva tabora – za kozla in proti njemu. Obenem se na sodišču razkrijejo tako skrivnosti meščanov kot zamere in sovraštvo, ki krojijo odnose med njimi.

Tokratna dramatizacija Jurčičeve »lepe povesti iz stare zgodovine« Tatjane Doma in Luke Marcena je poklon pripovednemu mojstrstvu enega največjih slovenskih pripovednikov. Jurčiču je uspelo preprosto zgodbo o sporu med višnjanskimi meščani
ter nesmiselni sodbi bravurozno zapisati kot duhovito pripoved o človeških hibah in omejenosti, ki prerašča v univerzalno kritiko človeške zaplankanosti. Zgodba z na videz preprostim zapletom v njuni dramatizaciji prerašča v pravo kriminalko, katere gonilo je veselje do prepiranja in skorajda užitek ob tej človeški dejavnosti. Pravega vzroka za prepir se nihče od udeležencev ne spomni več, morda ima vsak svojega ali pa ga za prepiranje niti ne potrebuje. Kolikor je udeležencev v dogodku, toliko je tudi resnic o njem. Zato se duhovita kriminalna prepletenka ukvarja z rekonstrukcijo spomina in zgodbe, ki se – ob novih in novih podatkih, ki isti dogodek kažejo iz različnih perspektiv – ves čas spreminja in obrača na glavo. Komu sploh lahko verjamemo, če pa vsi lažejo? Sodna dvorana tako postaja gledališče, cirkus in kabaret, v katerem višnjanski »modrijani« predstavljajo svoja stališča. Kaj pa, če se oglasi sam kozel in pove svojo plat zgodbe? Zdi se, da se v prepiru ne premaknejo nikamor in samo premlevajo iste dogodke. A z vsako novo verzijo pridejo na dan nove podrobnosti. Kaj je laž in kaj resnica? Ali je to sploh mogoče izvedeti? Morda pa niti ni več pomembno? Dokler bodo meščani uživali v prepiru, bo resnica postranskega pomena.

Satirična humoreska Kozlovska sodba v Višnji Gori brez zadržkov slika odnose v majhni skupnosti in nas ob tem zabava. Napaja se iz škodoželjnosti, sprenevedanja, nevoščljivosti, pogoltnosti in omejenosti prebivalcev te male skupnosti. Meščani se brez zadržkov med seboj tožarijo, podkupujejo in se odkrito naslajajo nad nesrečo drugega. Poleg tega je vsak zase prepričan, da on ni tak, da je veliko boljši od soseda. Jurčič se slabosti svojega časa ni sramoval, temveč je zabeležil brezčasno človeško neumnost, domišljavost, omejenost in primitivno maščevalnost ter pri tem ohranil šaljiv in duhovit ton, da nas zgodba o človeških pomanjkljivostih spravi v smeh in dobro voljo. Humor je gotovo eden Jurčičevih zaščitnih znakov, ki njegovo pripovedništvo dela tako posebno.

Od Jurčičeve Kozlovske sodbe do danes se ni veliko spremenilo. Ljudje se še vedno radi prepiramo, pravico iščemo na sodišču in si želimo, da bi sosedova krava poginila pred našo. Seveda nam v resničnem življenju pogosto zmanjka humorja, ki je Jurčiču tako ljub. Zato, preden se odločimo za »kozlovsko sodbo«, raje poskusimo s pogovorom. Dobra volja in iskreni prijateljski, sorodstveni ali sosedski odnosi nam lahko prihranijo veliko denarja, časa in energije. Da ne bomo na koncu mi sami žrtveni kozel lastne sodbe.

 

Povezava: PDF Gledališkega lista

Gledališče Celje, Kozlovska sodba v Višnji Gori, Josip Jurčič, Luka Marcen

Povezani dogodki