Kaja Novosel, 11. 10. 2021

Človek človeku kozel

Josip Jurčič: KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI. SLG Celje, 7. 10. 2021, ogled ponovitve: 8. 10. 2021.
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik

Ob 140. obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča (1844–1881) so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje v repertoar uvrstili odrsko priredbo mladinske humoreske s satiričnimi prvinami Kozlovska sodba v Višnji Gori, ki se je gledalci spomnimo še iz časov beril in domačega branja v osnovni šoli. Pripoved o nočnem stražarju Lukežu Drnulji in njegovem kozlu Liscu, ki zavije na vrt Andraža Slamorezca ter jo na koncu skupi z devetimi udarci po svoji senci (njegov lastnik Drnulja pa mora to gledati z zaprtimi očmi), stavi na komične like, ki si ustvarjajo navidezne probleme in živijo za to in od tega, da drug drugemu čim bolj zapletajo življenje z lastnimi amoralnostmi (od pretirane kontrole do tekmovalnosti in nevoščljivosti). Pri tem je lahko branje otroško nagajivo ali pa prav ostro družbeno kritično, med obema načinoma pa se vzpostavlja paleta nians, ki so jih ustvarjalci odrske priredbe tudi zajeli in prepričljivo zaobjeli v zaokroženo celoto, ki kaže vso barvitost (v osnovi še vedno komične) višnjanske družbe. Dramatizacija režiserja Luke Marcena in dramaturginje Tatjane Doma se v agilni uprizoritvi nasloni tudi na bolj satirične odtenke osnovnega teksta in s tem ponudi svež potek dogodkov z aktualno interpretacijo, ki razširja krog občinstva – predstava tako kljub usmeritvi predstave za otroke ni primerna zgolj za mladinsko občinstvo, temveč lahko v njej uživajo tudi odrasli.

Uprizoritev začetek postavlja in medias res v sredino pretepa na sodišču, potem pa plast za plastjo postopoma odkriva razne interpretacije kozlovskega zločina meščanov Višnje Gore in s tem hitro izpostavlja bistveni problem: brezmejno zaplankanost (malo)meščanov, ki je glede na trenutne (politične in družbene) razprtije v naši državici prav nenavadno (ali pa tragično) aktualna. Duhovita in do prave mere posodobljena dramatizacija daje podlago natančno premišljenemu odrskemu dogajanju, ki je režijsko osmišljeno in ne zaide v pretirano stilizacijo ali komičnost, v dramaturškem smislu pa teče gladko in odločno ter posameznim niansam komičnosti in satiričnosti odmerja ravno toliko časa, kolikor ga potrebujejo, da polnokrvno zaživijo na odru. Vzpostavi se celo določena mera srhljive amoralnosti, na katero ob vsaki arogantnejši obtožbi kozla opozarja Lukež – ta kot mantro ponavlja, da ve, kaj meščani delajo ponoči, kar uprizoritvi doda še kanček pridiha Grumove Goge. Čeprav je torej uprizoritev vsebinsko in vizualno zelo polna in ima ponuditi veliko materiala, nikoli ne pretirava z obloženostjo, temveč gledalcu z občutkom nalaga nove in nove kozlarije, ki jih meščani tako trmasto premlevajo le zato, da bi konflikt še malo trajal.

Prav nikoli pojemajoča konfliktnost je gonilo vseh karakterjev, ki ga igralski sestav utelesi v organski kolektivni igri, pri kateri nobenega igralca ne gre zares izpostaviti, saj se ti ves čas nanašajo drug na drugega, prelivajo v replikah in skupaj tvorijo trden igralski kolektiv, ki nosi odrsko dogajanje. Pri tem se zasedba izkaže v izvedbi igrivih songov s koketno glasbo Mitje Vrhovnika Smrekarja (izstopa song o Slamorežčevi ženi Heleni, ki ga ob spremljavi ostalih spremljevalnih vokalov odpoje Žan Brelih Hatunić), za razgibano igro pa je ključen tudi gib (koreografka Aja Zupanec, asistentka koreografinje Lara Ekar Grlj), ki je nemalokrat sinhron v vseh šestih telesih, natančno utemeljen in v komičnost usmerjen le toliko, da ne zbanalizira dogajanja, temveč ga vsebinsko podloži. Barbara Medvešček, Tanja Potočnik, David Čeh, Urban Kuntarič, Žan Brelih Hatunić in Filip Mramor (k. g.) se v intenzivnem tempu predstave brez nepotrebnega pretiravanja (ki bi se lahko pripetilo ob komičnih vložkih ali ob ponavljajočem se upočasnjenem gibanju) dobro znajdejo tako v stiliziranih telesnih dopolnitvah, ki poudarjajo njihove telesne hibe, kot tudi z glavno atrakcijo predstave: kozlovskimi glavami oblikovalca Gregorja Lorencija.

Duhovita in do prave mere posodobljena dramatizacija daje podlago natančno premišljenemu odrskemu dogajanju, ki je režijsko osmišljeno in ne zaide v pretirano stilizacijo ali komičnost, v dramaturškem smislu pa teče gladko in odločno ter posameznim niansam komičnosti in satiričnosti odmerja ravno toliko časa, kolikor ga potrebujejo, da polnokrvno zaživijo na odru.

Šest kozlovskih glav za šest igralcev (vsak lik ima svojo glavo) v pripoved uvaja nov karakter, kozla samega: ta se kot mnogoplasten lik izkaže s pomensko podkrepljenimi glavami, ki kažejo Liščev diapazon različnih emotivnih stanj od veselja prek začudenosti do prave agonije žalosti, pri tem pa je dobro osmišljeno, ob katerih priložnostih kdo od igralcev s svojo glavo vpelje lik Lisca. Menjavanje vloge kozla je izčiščeno tako na ravni vsebine (kdo od likov lahko umanjka v trenutni situaciji, da zasede kozla) kot tudi v vizualnem smislu: ko je kozel žalosten, ga zasede zgrbljeni Starešina Žužnjal (David Čeh), ko pa Lisec dvori zeljni glavi, jo nosi v nežno rumeno odeti Lukež Drnulja (Urban Kuntarič). Hkrati pa se kot možna interpretacija vzpostavlja tudi branje predstave, da so nazadnje vsi Višnjani kozli, ki drug drugega obsojajo nemogočih zločinov in prežijo drug na drugega, ob tem pa meketajo za zeljnimi glavami, ki so jim dosegljive samo ponoči, ko vsi spijo. Edina pomanjkljivost glav je sicer mestoma slabše razumevanje igralcev pod njimi (kljub mikrofonom), kar pa bi bilo verjetno bolj kot z glavami mogoče rešiti s primernejšo tonsko dodelavo.

Sicer pa za izrazito estetsko podobo niso zaslužne le markantne kozlovske glave, temveč celotna scenografija (scenografinja Sara Slivnik), ki je ne samo lična, temveč izjemno funkcionalna, saj omogoča hitre menjave prizorišč (posebej v času živahnega nočnega višnjanskega dogajanja), kar je ob taki dinamiki uprizoritve ključno. V kombinaciji s kostumi Ane Janc se na odru razpirajo skorajda pravljični novi svetovi – posebej privlačen je romantični vrt z gugalnico, na katerem ob glasbenem duetu zaplešeta Lisec in Zeljna glava (Barbara Medvešček). Celostna podoba skupaj z oblikovanjem svetlobe Andreja Hajdinjaka kaže na dovršenost, premišljenost in smisel za čedno, ki pa v sinergiji z ne tako čednostnimi karakterji spet lahko funkcionira kot še en komičen (a še vedno privlačen) del uprizoritve.

Kozlovska sodba v Višnji Gori na koncu ne poda resne rešitve za prepir, saj bolj kot sklepna obsodba o udarcih po senci v mislih ostane začetni prizor pretepajočih se Višnjanov, ki se ponovi tik pred samim prizorom obsodbe. Jasno je, da neke rešitve ob vsesplošni ožini obzorja prebivalcev ne bo, saj je niti ne more biti, na kar kaže tudi kratkotrajna tableau vivant, ko vsi liki razen Flereta Krivostegna nosijo kozlovske glave. Nekoliko bridko je, ker tudi to lahko preslikamo na tako zelo stično aktualno situacijo v Sloveniji, kjer iz podobnih razlogov konstruktivne debate že nekaj časa ni in je niti ne more biti, saj v našem vsakdanu očitno ostaja človek človeku – kozel. Pa vendar nas predstava na nek nežen način spodbudi, da smo strpnejši v dialogu in širši v razmisleku, kar je plemenito sporočilo tudi za generacije, ki naj bi jim bila predstava primarno namenjena. Vseeno pa se lahko v SLG Celje na to predstavo odpravi celotna družina, saj lahko najmlajši uživajo v vizualnem bogastvu in igralski bravuroznosti, tisti starejši pa se lahko vsaj nasmejijo ob vseh kozlih, ki se streljajo in ki jih streljamo vse povprek – je pa le vznemirljivo, če konflikt traja čim dlje.

Tatjana Doma, Tanja Potočnik, Luka Marcen, Aja Zupanec, Filip Mramor, Urban Kuntarič, Lara Ekar Grlj, David Čeh, Žan Brelih Hatunić, Ana Janc, Mitja Vrhovnik Smerkar, Gregor Lorenci, Andrej Hajdinjak, Sara Slivnik, Barbara Medvešček

Povezani dogodki

Kaja Novosel, 14. 9. 2021
Tragedično
Kaja Novosel, 11. 10. 2021
Vse bolj polna tla pod tabo