Kaja Novosel, 4. 7. 2022

Razmislek o sezoni v Slovenskem ljudskem gledališču Celje

SLG Celje v sezoni 2021/22
Tista o bolhah / Foto: Jaka Babnik (Gledališče Celje)
Kozlovska sodba v Višnji Gori / Foto: Jaka Babnik (Gledališče Celje)
In podgana se je smejala / Foto: Jaka Babnik (Gledališče Celje)
Klinc / Foto: Jaka Babnik (Gledališče Celje)
Dolg / Foto: Uroš Hočevar (Gledališče Celje)
Pravi heroji / Foto: Jaka Babnik (Gledališče Celje)
14 dni / Foto: Jaka Babnik (Gledališče Celje)
Bodi gledališče! / Foto: Uroš Hočevar (Gledališče Celje)

Tako kot v vseh drugih gledaliških hišah so tudi v celjskem gledališču letošnjo sezono zaznamovale posledice in preglavice, povezane s koronavirusom. Dve sezoni v SLG Celje sta se skupaj sprijeli tako, da je bila letošnja pestrejša na račun osiromašenosti (oziroma bolje rečeno virtualnosti in okleščenosti) lanske. Tako smo si v sezoni 2021/22 lahko ogledali kar osem premier (nekatere so prej že doživele spletno uprizoritev in zdaj dočakale premiero v živo), pri čemer je krstna uprizoritev Tista o bolhah namenjena najmlajši publiki, prav tako je zanje predvidena Kozlovska sodba v Višnji Gori (čeprav znotraj svojega koncepta in misli ostaja zanimiva za vse generacije); preostalih šest predstav je namenjenih odraslim.

Opazna je težnja po programu, ki bi ponudil dramatsko pestrost, saj SLG Celje v slovensko gledališko sfero izrazito vpisuje na novo prevedena ali v Sloveniji prvič uprizarjana dramska besedila – In podgana se je smejala, Klinc ter v sklepnih izdihljajih sezone Dolg (oziroma njegovo avtorsko interpretacijo), poleg tega pa na oder prinaša tudi praizvedbe slovenskih avtorskih besedil: zraven zgoraj omenjene otroške in (tudi) mladinske predstave še komedijo Pravi heroji Roka Vilčnika – rokgreja, ki je za besedilo prejel žlahtno komedijsko pero 2020, 14 dni Gorana Vojnovića, ne nazadnje pa tudi Bodi gledališče! v soavtorstvu Branka Završana in ansambla. Visok odstotek slovenskih besedil v repertoarju (ki se bo sicer v naslednji sezoni zmanjšal) je zagotovo eden izmed glavnih adutov osrednje južnoštajerske institucije, po tovrstni maniri pa bi se lahko (vsaj v iztekajoči se sezoni, pa tudi v kakšni prihodnji?) zgledovala tudi marsikatera večja in bolj osrednja slovenska gledališka hiša. Možen pomislek pri programskem naboru pa se na drugi strani lahko vzpostavlja na logistični ravni, še posebej ob konkretni velikosti ansambla: če sta predstavi Bodi gledališče! in Kozlovska sodba v Višnji Gori še usmerjeni v približno enakovrednost uprizoritvenih vlog, se pri In podgana se je smejala ter Pravih herojih kljub nekoliko večji zasedbi opazi hierarhičnost vlog, pri čemer so nekatere zgolj pojavne ali funkcionalne; preostale predstave pa so dokaj komorne, z največ štirimi igralci – posledično smo kljub velikosti celjske hiše nekatere igralke in igralce v celotni sezoni videli le v eni premieri.

Ob pregledu sezone se zdi, da celjsko gledališče kljub svoji »ljudskosti« ter periferni legi, zaradi katere nemalokrat ostaja rahlo pozabljeno v svojem delu, ni zgolj ljudsko, temveč uspe ustvariti tudi kompleksne in kakovostne stvaritve, ki bi jih lahko (večkrat) ugledali tudi na osrednjih slovenskih gledaliških festivalih, kar bi navsezadnje pripomoglo tudi k decentralizaciji polja gledališča in uprizoritvenih umetnosti, ki je vse prevečkrat še vedno zgoščeno na osrednjeslovensko regijo.

Težko je soditi in med seboj primerjati uprizoritve, ki imajo vsaka svojo gledališko in estetsko poetiko, pa vendar se zdi, da se je v širši slovenski prostor še najbolj vtisnila Kozlovska sodba v Višnji Gori, ki je znotraj programa za mlade gostovala tudi na Tednu slovenske drame v Kranju, postala pa je tudi letošnja žlahtna komedija po izboru občinstva. Če se je sezona začela nekoliko bolj okorno z In podgana se je smejala ter predvsem s Pravimi heroji, pa je dobro nadaljevala s finimi, za občinstvo zanimivimi in dodelanimi uprizoritvami. Prijetno presenečenje z režijsko dodelanostjo in kompleksno zaokroženostjo je bila predvsem uprizoritev Klinc (režiser Peter Petkovšek), ki se poleg uprizoritve Dolg (režiser Juš A. Zidar) najbolj odmika od zadovoljitve (le) s prijetnostjo gledališke izkušnje za čim širšo publiko ter na oder postavlja material z izrazito avtorsko, a tudi družbenokritično noto. Tudi Bodi gledališče! je požela veliko odobravanja med publiko, saj gre za dinamičen in funkcionalen preplet glasbe in gledaliških elementov, ki presegajo svojo namembnost ob proslavi sedemdesete obletnice SLG Celje (ki je na koncu zaradi koronavirusa tako ali tako odpadla, kar pa je v uprizoritvi le še dodaten komični element).

Sezona je torej ob novih in novih bojih s koronavirusom v izdihljajih minila s premierami vseh začrtanih uprizoritev ter s festivalom Dnevi komedije, vsekakor pa upajmo, da bo naslednja sezona mirnejša in manj tehnično zahtevna. Zdi se namreč, da kljub vsem zunanjim dejavnikom domača publika še vedno z veseljem prihaja v gledališče in goji simpatije tudi do tistih, ki se vsakodnevno pojavljajo na njegovih odrih: letošnjo sezono so (tako zaradi več vlog kot tudi zaradi kakovosti igralske interpretacije) zaznamovali Branko Završan, Lučka Počkaj (letošnja prejemnica Večerove nagrade za igralske dosežke) in Aljoša Koltak, od mlajše generacije ansambla pa Maša Grošelj in Urban Kuntarič. Ob pregledu sezone se zdi, da celjsko gledališče kljub svoji »ljudskosti« ter periferni legi, zaradi katere nemalokrat ostaja rahlo pozabljeno v svojem delu, ni zgolj ljudsko, temveč uspe ustvariti tudi kompleksne in kakovostne stvaritve, ki bi jih lahko (večkrat) ugledali tudi na osrednjih slovenskih gledaliških festivalih, kar bi navsezadnje pripomoglo tudi k decentralizaciji polja gledališča in uprizoritvenih umetnosti, ki je vse prevečkrat še vedno zgoščeno na osrednjeslovensko regijo. Slovensko ljudsko gledališče z odhodom Tine Kosi in nastopom novega vodstva čakajo novi izzivi, glede na začrtan perspektiven repertoar z ekipami ustvarjalcev pa se lahko nadejamo zanimive gledališke sezone.

Gledališče Celje

Povezani dogodki

Kaja Novosel, 1. 12. 2022
V svetovjih iskanja
Kaja Novosel, 3. 11. 2022
Vmesnost
Kaja Novosel, 17. 10. 2022
Dinamična nevidnost