Komedija.
Cilj in hkrati imanentna vsebina vsake Shakespearove komedije – razplet, ki ga pričakujemo in se ga veselimo vso igro – je srečen konec, t. i. happy end. Happy end je ključno povezan s konceptom romantične ljubezni in množične poroke, temu cilju je podrejeno vse, vsebina in liki, v tem je Shakespearova komedija ekvivalent sodobni romantični komediji in enako nerealna. Kakšna je zgodba (zaradi podobnih naslovov jih pogosto zamenjujemo), ni tako pomembno – ponavadi je polna senzacionalističnih elementov, kot so brodolom, pobeg v gozd ali politične razprtije –, bistveno je, da se igra zaključi z veliko srečnimi pari.
Rozalinda, protagonistka komedije Kakor vam drago, je najkompleksnejša Shakespearova junakinja (v priredbi ves čas spremljamo njen notranji monolog). Je tista, ki med vsemi Shakespearovimi ženskimi liki izreče največ besed in ima nad svojo usodo do pravljičnega konca največ nadzora. Ali ima nadzor nad svojo usodo in (nepravljičnim) življenjem, ki ji ga sugerira industrija sreče, tudi sodobna Rozalinda, v družbi katere vstopamo v našo pravljico, je manj verjetno.
Rozalinda je pogumna in samostojna protagonistka, ki brez staršev, samo s prijateljico (in Norcem) zapusti dom, ki zanjo ni več prostor varnosti (oče, bivši vojvoda, je odšel z dvora, mame nihče ne omenja). V novem domu, ki je gozd, postane nekdo drug (Ganimed), se zaljubi in se sčasoma prebije do svojega srečnega konca. Pot do srečnega konca ni dolgočasna, saj se Rozalindi v gozdu zgodi veliko razburljivih stvari: levi, pastirske koče, džungla, čudni vitezi … Rozalindina zgodba je zame, staro deset let, idealna pravljica: ženska junakinja se osamosvoji in osvobodi, se zabava, se pretvarja, vmes veliko govori (Rozalinda je med vsemi Shakespearovimi ženskami tista, ki ji avtor v usta položi največ besed), na koncu se poroči z ljubeznijo svojega življenja.
Shakespeare v prizorišče – gozd – postavi številne svoje igre, in sicer vseh žanrov. Fiktivni Ardenski gozd iz komedije Kakor vam drago je skoraj tako znan kot gozd v bližini Aten, v katerem se na kresno noč srečujejo čarobna in človeška bitja iz Sna kresne noči. Gozd je pomemben motiv Dveh gospodičev iz Verone, Kralja Leara, Viharja. Transformacija, ki se likom zgodi v gozdu, je včasih brutalno nasilje, kot v Titu Androniku, v katerem posiljena Lavinija iz gozda pride brez jezika in brez rok, da ne bi mogla poročati o svoji izkušnji. Včasih je transformacija surrealna čarovnija Sna, podivjana narava iz Viharja in Leara. V Macbethu, ki je prav tako tesno kot s pohlepno političnim človeškim umom zvezan z motivom nepredvidljive narave, s škotskimi višavji, s čarovnicami in blatnimi gradovi v megličastih pokrajinah, se gozd fizično premika. (Čeprav se izkaže, da je premikajoči se dunsinanski les samo z vejami zakrita angleška vojska, se v besedi gozd skriva Macbethova poguba.) V Shakespearovih komedijah je gozd prizorišče spremembe spola in seksualne sproščenosti: seksualna dezinhibiranost je v bolj zahodnem, zadržanem Kakor vam drago nakazana, v manj evropskem, bolj balkanskem in barbarskem Snu kresne noči pa zelo neposredna. V priredbi se trudimo, da bi bila spolna fluidnost v Ardenskem gozdu glave čim bolj naravna, samoumevna in neobremenjena. Motiv Rozalindine transformacije v Ganimeda se mi zdi pomemben predvsem s stališča svobode, ki jo omogoča sama ideja krinke/krinka, pridobljena že samo z izrečeno željo: postati nekdo drug. Sicer pa, gozd je kot prostor spremembe v dramatiki tudi sentimentalno povezan z motivom hrepenenja in tudi gozd v glavi naše Rozalinde je eno samo hrepenenje.
